Sveti Jure, Biokovo

Iz osnovne šole se spomnim, da so ob Jadranskem morju trije gorski masivi, ki obvladujejo večji del obale. Velebit, Biokovo in Lovćen, prva dva sta na Hrvaškem, tretji pa v Črni gori. Biokovo je planinski masiv, ki se razteza med rekama Cetino in Neretvo in ločuje Jadransko morje od Dalmatinske zagore. Je tudi pomembna podnebna ločnica, saj ločuje mediteransko in celinsko podnebje, zato je to menda eno od najhladnejših področij na Hrvaškem.

Najvišji vrh Biokova je Sveti Jure, ki se dviguje do 1762 metrov nad morjem, kar ga uvršča na tretje mesto med hrvaškimi vrhovi. Nahaja se v Parku prirode Biokovo, do njega pa vodi 23 km dolga cesta, ki je najvišja cesta na Hrvaškem. Vse to, še zlasti pa dominanten položaj, ki ga ima Sv. Jure nad celotnim Makarskim primorjem in bližnjimi otoki, ga seveda dela tudi za zelo privlačen kolesarski cilj. Cilj, ki se mu tudi jaz nisem mogel upreti.

Pogled od "domače" hiše na cilj tam v dalji

Vidova gora

Najvišji vrh jadranskih otokov je Vidova gora na Braču. Dviguje se nad Bolom, proti kateremu se strmo spušča in s tiste strani je s svojimi 778 m višine resnično prav impozantna. Z vseh drugih strani pa, resnici na ljubo, ni videti nič posebnega, je le manjša vzpetina, ki jo je na trenutke celo težko opaziti. Ker pa ponuja izredne razglede proti jugu, torej na Bol, Hvar in Korčulo, in ker kljub vsemu je najvišji vrh na Jadranu, je seveda tudi smiseln cilj za vsakogar, ki Brač raziskuje s kolesom.

Pogled z Vidove gore na Bol, v ozadju Hvar

Po Braču

Brač je tretji največji jadranski otok in hkrati največji dalmatinski otok. Že nekajkrat je bil naša počitniška destinacija, zato seveda ni presenetljivo, da sem se ga tokrat lotil tudi s kolesom. Zaenkrat, v pomanjkanju verodostojnih informacij o dobrih off-road turah, sem se držal cest, v prihodnosti pa, kdove, morda pade tudi kakšna bolj zahtevna smer.

Za kolesarja je Brač zanimiv otok, podobno kot večina hrvaških otokov. Je precej hribovit, na njem je celo najvišji vrh jadranskih otokov, Vidova gora, prepredajo ga doline, grape in grebeni, ceste pa si iščejo pot, kjer jim je to najlažje. Viaduktov ni, zato gredo ceste gor in dol, lovijo svoj rep v ostrih ovinkih, se vzpenjajo po serpentinah in spet padajo v nižine. Vzponi in spusti so dokaj strmi, daljših ravnin pa ni, zato kolesar ali grize kolena v hrib ali pa uživa v spustu navzdol. Precej dinamično, skratka. Še najmanj skače gor in dol glavna cesta, ki pelje iz Supetra v Sumartin in Bol, ampak ker je to glavna cesta, ki je zato tudi precej prometna, sem se je poskušal kar čimbolj izogibati. V celoti se to sicer ni dalo, v večji meri pa mi je le uspevalo.