Učka, ta ponos slovenski, to okno v svet zahodnega Slovenca, ta steber dobrega TV programa! V mojih mlajših letih, ko smo imeli kable za to, da smo pripeljali elektriko h koharčku ali raziraparatu, ko so bili digitalni le Digitronovi kalkulatorji, ko so sateliti delali "bip, bip" in ko je bila optika nekaj, kamor smo hodili po očala, v nekih drugih časih torej, takrat smo z Učke lovili prvi in drugi program TV Zagreba. Ozkopasovne antene na strehi, pod njo pa kanalski ojačevalniki in odprl se nam je cel nov svet, poln dobrih zabavnih in otroških oddaj. Učka mi je takrat predstavljala neko imaginarno lokacijo, s katere smo "lovili Zagreb", in še danes se spomnim, kako sem bil navdušen, ko smo se prvič peljali na morje v Dalmacijo in sem tam nekje nad Reko izvedel, da je tisti hrib nad morjem, na katerem so od daleč vidni oddajni stolpi, prav Učka.
Časi so se seveda od takrat spremenili, a Učka je še vedno tam, kjer je bila. Zagreba ne sprejemamo več z nje, zato pa jo tu in tam obiščem s kolesom. S svojimi 1400 metri višine neposredno nad morjem je namreč prav dober cilj za kolesarski vzpon in že nekaj let si jo tradicionalno privoščimo oktobra, ko ni več tako vroče, hkrati pa je na morju bolj prijetno kot v sivi jeseni v domovini. Iz dogodka naredimo cel družinski izlet: ženske uživajo v Ičićih in okolici, pater familias pa se v potu lastnega obraza bori z demoni, ki ga hočejo prepričati, da vse skupaj nima pravega smisla in naj se raje obrne...