Pogled z Vidove gore na Bol, v ozadju Hvar |
Ena mojih prvih poti po prihodu na Brač je bila v turistični urad, kjer sem poskusil dobiti kar največ informacij o kolesarskih turah po otoku. Domačo nalogo sem sicer naredil že pred odhodom, kjer sem iste informacije iskal na internetu, a žal ne v enem ne v drugem primeru nisem bil prav uspešen. Edino, kar sem uspel dobiti, je bil nek vodič v angleščini, kjer je bilo zarisanih tudi nekaj kolesarskih tur, ki pa so bile na ne preveč natančnem zemljevidu tako nerazločne in brez kakršnihkoli opisov, da sem se raje odločil držati se utečenih smeri. Tako menda obstaja tura, ki se na Vidovo goro dvigne iz Bola čez drn in strn in se vanj na enak način tudi spusti. Na karti je bil vrisan tudi krog, ki se začne v Postirah, gre po stranskih poteh in kolovozih na Vidovo goro in potem spet nazaj po drugih poteh. Brač je dejansko prepreden z makadamskimi potmi, kolovozi in stezami, ki pa niso vse vrisane niti na topografski karti, ki sem jo imel s seboj. Za nasvet sem se obrnil na našega gazdeta, ki je sicer prepoznal poti in ceste, po katerih bi moral iti, a so bila navodila za navigacijo pretirano zapletena. Ker me zemljevid torej ni zadovoljil, zadovoljivega opisa tudi ni bilo, zadnje, kar sem si želel, pa je bilo to, da bi se v vročini in sončni pripeki zataknil kje, kjer ne bi mogel ne naprej ne nazaj, sem jo ubral v glavnem po asfaltiranih cestah, z le manjšim odklonom v divjino. Ki pa se je, kot bomo videli kasneje, izkazal za ne najbolj posrečenega...
Tja...
Prvi del poti me je vodil v že znani smeri od Postir do Pučišć in potem po dolgem vzponu do Pražnice. Tam sem zavil desno proti Supetru v nadaljevanje vzpona, ki me je po nekaj kilometrih pripeljal do odcepa proti Vidovi gori, ki je dobro označen in ga takorekoč ni možno zgrešiti. Od odcepa je še 6,5 km do vrha, pot se vzpenja, a ne preveč strmo, tako da težav ni bilo.
Prvi pogled proti vrhu |
Tik pod vrhom |
Ko sem ravno pri merjenju višine; opazil sem, da moj Polar pri višini vedno zgreši za nekaj odstotkov. Enako je bilo tudi v tem primeru, ko je višino podcenil za 40 m. Nažalost še nisem uspel ugotoviti, kako ustrezno korigirati višinski profil, zato ostaja ta napačen, kar se tiče doseženih nadmorskih višin. Še dobro, da iz drugih virov vem, kako visoko sem uspel pririniti...
Na vrhu |
Spominska plošča |
Glavni pa so seveda razgledi! Žal je bilo ozračje mrčasto, tako da pogled ni mogel seči prav daleč v daljavo. Zaradi tega se mi je Biokovo skrilo, so se pa videli sosednji otoki in Bol, proti kateremu pada strmo južno pobočje.
Hvar, v daljavi Vis |
Konoba, v ozadju vrh |
... in nazaj
Po polurnem postanku, med katerim sem se želel predvsem naužiti razgledov, sem se odpravil nazaj proti Postiram. Že pred odhodom sem razmišljal, da bi za povratek uporabil makadamsko pot, ki je bila vrisana na že omenjenem nenatančnem zemljevidu in ki naj bi se od glavne ceste preko Brača odcepila natanko nasproti ceste, ki pripelje z vrha. To je namreč najbolj smiselna pot za povratek, če se človek želi odpraviti na vzhodno obalo otoka. A glej ga zlomka, ko sem prišel do glavne ceste, tam ni bilo nikakršnega odcepa, pa tudi moja topografska karta ni nič kazala. Zato sem se - ne čisto brez razočaranja - pač odpravil po glavni cesti proti Nerezišćam. Verjetno je bilo ravno to razočaranje vzrok, da sem kakih 50 metrov naprej, ko sem na desni naletel na makadamsko pot, brez večjega premišljevanja odvil, četudi mi je Garmin kazal, da se vozim po brezpotju. A kaj bi to, ko pa sem končno lahko sprostil blažilnike in pognal po malo bolj razgibanem terenu!
Veselje žal ni dolgo trajalo. Pot, ki je bila na začetku kar dobro vožena makadamska pot, se je spremenila v kolovoz, ta pa kasneje v navadno stezo. Pa to me ni motilo, bolj je bil problem, da se je teren začel pomalem dvigovati, kar ni bil dober znak, saj bi moral iti stalno navzdol do morja. Ko zdaj razmišljam o tem, se mi celo zdi, da vem, kje sem narobe zavil; na poti sem naletel na nekaj, kar je bilo podobno stičišču dveh poti, in po moje bi moral nadaljevati po levi. Jaz sem po desni in hitro se je izkazalo, da grem v napačno smer, saj sem se vrnil na glavno otoško cesto, nekaj kilometrov v nasprotno smer od tiste, v katero sem želel iti. Moja nepremišljenost je bila kaznovana z dodatnih 7,5 km, 35 minutami in 105 višinskimi metri. Imam pa za spomin lepo zanko na zemljevidu, ki prav estetsko deluje...
Z rahlo ranjenim egom sem se torej po dobre pol ure vrnil na točko, s katere sem ne čisto premišljeno napadel brezpotje in se odpeljal mimo nje naprej proti Nerezišćam. Tam sem zavil desno proti Škripu, po cesti, ki sem jo spoznal nekaj dni prej. Da bi vsaj malo zacelil svojo rano, sem se v Škripu odločil, da poiščem t.i. imenovamo staro cesto proti Postiram, ki naj bi bila po pripovedovanju našega gazdeta precej adrenalinska. Po poizvedovanju pri gruči lokalnih mladcev, ki so ob pol enajstih dopoldne pred lokalno trgovino praznili že bogve katero pivo in me gledali kot da sem pritegnjen, ko se v taki vročini preganjam okrog na kolesu, ter pri starejšem paru, ki sta mi prijazno ponujala rakijo proti žeji (sic!), sem pot res uspel najti in se spustiti proti morju.
Stara cesta Škrip - Postire |
Od tam je bilo do apartmaja le še kilometer ali dva, ki sem ju mirno in zadovoljno odpeljal. Pakiranje, ki me je čakalo popoldne, se mi kar naenkrat ni zdelo več tako grozno, z bolj mirnim srcem pa sem tudi sprejel dejstvo, da bo treba naslednji dan odriniti proti domu. S kolesom na avtu, se razume...
Tehnikalije
Datum: 14.8.2010
Tura: Postira - Pučišća - Pražnica - Vidova gora - "obvoz" - Nerezišča - Škrip - Postira
Kolo: gorsko
Cestišče: večina asfalt, nekaj makadama in betona, med "obvozom" tudi brezpotje - obvezno gorsko kolo
Dolžina: 61,1 km
Višinska razlika: 1170 m
![]() |
Profil poti po razdalji |
![]() |
Zemljevid poti |
Klikni za interaktivni zemljevid.
Prenesi GPS sled.
Prenesi .kmz datoteko za Google Earth.
Ni komentarjev:
Objavite komentar