Tja in spet nazaj... s kolesom: Vidova gora

Najvišji vrh jadranskih otokov je Vidova gora na Braču. Dviguje se nad Bolom, proti kateremu se strmo spušča in s tiste strani je s svojimi 778 m višine resnično prav impozantna. Z vseh drugih strani pa, resnici na ljubo, ni videti nič posebnega, je le manjša vzpetina, ki jo je na trenutke celo težko opaziti. Ker pa ponuja izredne razglede proti jugu, torej na Bol, Hvar in Korčulo, in ker kljub vsemu je najvišji vrh na Jadranu, je seveda tudi smiseln cilj za vsakogar, ki Brač raziskuje s kolesom.

Pogled z Vidove gore na Bol, v ozadju Hvar

Ena mojih prvih poti po prihodu na Brač je bila v turistični urad, kjer sem poskusil dobiti kar največ informacij o kolesarskih turah po otoku. Domačo nalogo sem sicer naredil že pred odhodom, kjer sem iste informacije iskal na internetu, a žal ne v enem ne v drugem primeru nisem bil prav uspešen. Edino, kar sem uspel dobiti, je bil nek vodič v angleščini, kjer je bilo zarisanih tudi nekaj kolesarskih tur, ki pa so bile na ne preveč natančnem zemljevidu tako nerazločne in brez kakršnihkoli opisov, da sem se raje odločil držati se utečenih smeri. Tako menda obstaja tura, ki se na Vidovo goro dvigne iz Bola čez drn in strn in se vanj na enak način tudi spusti. Na karti je bil vrisan tudi krog, ki se začne v Postirah, gre po stranskih poteh in kolovozih na Vidovo goro in potem spet nazaj po drugih poteh. Brač je dejansko prepreden z makadamskimi potmi, kolovozi in stezami, ki pa niso vse vrisane niti na topografski karti, ki sem jo imel s seboj. Za nasvet sem se obrnil na našega gazdeta, ki je sicer prepoznal poti in ceste, po katerih bi moral iti, a so bila navodila za navigacijo pretirano zapletena. Ker me zemljevid torej ni zadovoljil, zadovoljivega opisa tudi ni bilo, zadnje, kar sem si želel, pa je bilo to, da bi se v vročini in sončni pripeki zataknil kje, kjer ne bi mogel ne naprej ne nazaj, sem jo ubral v glavnem po asfaltiranih cestah, z le manjšim odklonom v divjino. Ki pa se je, kot bomo videli kasneje, izkazal za ne najbolj posrečenega...

Tja...

Prvi del poti me je vodil v že znani smeri od Postir do Pučišć in potem po dolgem vzponu do Pražnice. Tam sem zavil desno proti Supetru v nadaljevanje vzpona, ki me je po nekaj kilometrih pripeljal do odcepa proti Vidovi gori, ki je dobro označen in ga takorekoč ni možno zgrešiti. Od odcepa je še 6,5 km do vrha, pot se vzpenja, a ne preveč strmo, tako da težav ni bilo.

Prvi pogled proti vrhu

Cesta pelje skozi borov gozdiček, ki popotnika tu in tam uspe zaščititi pred vročim soncem. Navdušili so me škržati s svojim neprestanim škržanjem, kar je zame eden od pomembnih spremljevalcev vsakega morskega dopusta. Večjega prometa ni bilo, vsega skupaj sem srečal ali pa me je prehitelo le nekaj avtomobilov. Kot sem že rekel, Vidove gore se s te strani niti ne opazi, prvi pogled na oddajniške stolpe, ki zasedajo njen vrh, se mi je odprl šele tik pred ciljem. Od tam je potem le še nekaj minut do ograde, ki zamejuje vršni del vzpetine in do koder je še dovoljeno voziti z avtom. Prepoved je dobrodošla, saj je bil pred dvema letoma, ko te omejitve še ni bilo, vrh ves natlačen s pločevino.

Tik pod vrhom

Da gre res za najvišji vrh jadranskih otokov, nam pove tabla pri ogradi. Zanimiv je podatek o višini, saj sicer vsepovsod navajajo, da se vrh Vidove gore vzpne do 778 m, le tukaj piše 780 m. No, razlika sicer ni pomembna, gre le za to, da bi lahko - če ga vedo - pač navajali vedno isti podatek, po možnosti pravega.

Ko sem ravno pri merjenju višine; opazil sem, da moj Polar pri višini vedno zgreši za nekaj odstotkov. Enako je bilo tudi v tem primeru, ko je višino podcenil za 40 m. Nažalost še nisem uspel ugotoviti, kako ustrezno korigirati višinski profil, zato ostaja ta napačen, kar se tiče doseženih nadmorskih višin. Še dobro, da iz drugih virov vem, kako visoko sem uspel pririniti...

Na vrhu

Na vrhu sta dva oddajna stolpa in konoba, imenovana po Vladimirju Nazorju, ki pa jo žal odprejo šele ob deseti uri, kar je prepozno, da bi človek čakal, če naj se izogne pripeki. Nekaj deset metrov od konobe so menda ostanki kapele Sv. Vida, po kateri se vrh tudi imenuje, ki pa je nisem obiskal. Dobro pa je viden velik križ iz braškega kamna, ki so ga postavili v počastitev zadnje, t.i. domovinske vojne.


Spominska plošča

Opaziti je tudi spominsko ploščo v spomin angleškim vojakom, ki so - tega do sedaj nisem vedel - očitno med drugo svetovno vojno nekaj časa preživeli tudi na Braču.

Glavni pa so seveda razgledi! Žal je bilo ozračje mrčasto, tako da pogled ni mogel seči prav daleč v daljavo. Zaradi tega se mi je Biokovo skrilo, so se pa videli sosednji otoki in Bol, proti kateremu pada strmo južno pobočje.

Hvar, v daljavi Vis

Konoba, v ozadju vrh

... in nazaj

Po polurnem postanku, med katerim sem se želel predvsem naužiti razgledov, sem se odpravil nazaj proti Postiram. Že pred odhodom sem razmišljal, da bi za povratek uporabil makadamsko pot, ki je bila vrisana na že omenjenem nenatančnem zemljevidu in ki naj bi se od glavne ceste preko Brača odcepila natanko nasproti ceste, ki pripelje z vrha. To je namreč najbolj smiselna pot za povratek, če se človek želi odpraviti na vzhodno obalo otoka. A glej ga zlomka, ko sem prišel do glavne ceste, tam ni bilo nikakršnega odcepa, pa tudi moja topografska karta ni nič kazala. Zato sem se - ne čisto brez razočaranja - pač odpravil po glavni cesti proti Nerezišćam. Verjetno je bilo ravno to razočaranje vzrok, da sem kakih 50 metrov naprej, ko sem na desni naletel na makadamsko pot, brez večjega premišljevanja odvil, četudi mi je Garmin kazal, da se vozim po brezpotju. A kaj bi to, ko pa sem končno lahko sprostil blažilnike in pognal po malo bolj razgibanem terenu!

Veselje žal ni dolgo trajalo. Pot, ki je bila na začetku kar dobro vožena makadamska pot, se je spremenila v kolovoz, ta pa kasneje v navadno stezo. Pa to me ni motilo, bolj je bil problem, da se je teren začel pomalem dvigovati, kar ni bil dober znak, saj bi moral iti stalno navzdol do morja. Ko zdaj razmišljam o tem, se mi celo zdi, da vem, kje sem narobe zavil; na poti sem naletel na nekaj, kar je bilo podobno stičišču dveh poti, in po moje bi moral nadaljevati po levi. Jaz sem po desni in hitro se je izkazalo, da grem v napačno smer, saj sem se vrnil na glavno otoško cesto, nekaj kilometrov v nasprotno smer od tiste, v katero sem želel iti. Moja nepremišljenost je bila kaznovana z dodatnih 7,5 km, 35 minutami in 105 višinskimi metri. Imam pa za spomin lepo zanko na zemljevidu, ki prav estetsko deluje...

Z rahlo ranjenim egom sem se torej po dobre pol ure vrnil na točko, s katere sem ne čisto premišljeno napadel brezpotje in se odpeljal mimo nje naprej proti Nerezišćam. Tam sem zavil desno proti Škripu, po cesti, ki sem jo spoznal nekaj dni prej. Da bi vsaj malo zacelil svojo rano, sem se v Škripu odločil, da poiščem t.i. imenovamo staro cesto proti Postiram, ki naj bi bila po pripovedovanju našega gazdeta precej adrenalinska. Po poizvedovanju pri gruči lokalnih mladcev, ki so ob pol enajstih dopoldne pred lokalno trgovino praznili že bogve katero pivo in me gledali kot da sem pritegnjen, ko se v taki vročini preganjam okrog na kolesu, ter pri starejšem paru, ki sta mi prijazno ponujala rakijo proti žeji (sic!), sem pot res uspel najti in se spustiti proti morju.

Stara cesta Škrip - Postire

Na moje veliko veselje se je pokazalo, da je imel gazda prav! Cesta je bila ozka, makadamska, na določenih delih betonirana, predvsem pa strma in kar zahtevna. Spet sem sprostil blažilnike, si potisnil čelado bolj na oči, ter vsake toliko rekel "whooohoo", kot v reklami za Cliota. Ustavil sem se le, da fotografiram lep razgled proti morju in celini v ozadju, potem pa na polno do Postir, kjer sem se komaj uspel zaustaviti, preden bi priletel na glavno cesto pred enega rahlo zmedenega Madžara. Utrip se mi je dvignil, kot da bi šel po tistem klancu gor in ne dol!

Od tam je bilo do apartmaja le še kilometer ali dva, ki sem ju mirno in zadovoljno odpeljal. Pakiranje, ki me je čakalo popoldne, se mi kar naenkrat ni zdelo več tako grozno, z bolj mirnim srcem pa sem tudi sprejel dejstvo, da bo treba naslednji dan odriniti proti domu. S kolesom na avtu, se razume...

Tehnikalije

Datum: 14.8.2010

Tura: Postira - Pučišća - Pražnica - Vidova gora - "obvoz" - Nerezišča - Škrip - Postira

Kolo: gorsko

Cestišče: večina asfalt, nekaj makadama in betona, med "obvozom" tudi brezpotje - obvezno gorsko kolo

Dolžina: 61,1 km

Višinska razlika: 1170 m