Tja in spet nazaj... s kolesom: Okoli Cerkniškega jezera

Po vrnitvi z dopusta in tamkajšnjem zadnjem kolesarjenju se mi je zgodila daljša kolesarska pavza, za katero pravzaprav nimam prave razlage. Nekaj dni me je resda držal blažji prehlad, za ostalo pa nimam nekih tehtnih razlogov. Lenoba, melanholija, pomanjkanje motivacije..., neka kombinacija vsega tega je morala biti. Žal je bil rezultat ta, da dober mesec nisem sedel na kolesu, to pa je že obdobje, ki pusti posledice tudi na kondiciji in s tem omeji možen nabor potencialnih kolesarskih smeri.

Zato sem se, ko sem se ta teden končno uspel ponovno spraviti na kolo, odločil za eno lažjo odpravo, in sicer za kolesarjenje okoli Cerkniškega jezera. To je tura, ki je primerna za umirjeno nedeljsko družinsko kolesarjenje, ne predolga in ne preveč naporna, zato se mi je zdela pravšnja tudi za moje kolesarsko prebujenje. Pa še po krajih vodi, v katerih sem odraščal in preživel večji del svojega življenja, torej takorekoč po mojem domačem dvorišču.

Slivnica

Cerkniško jezero leži v južnem delu Cerkniškega polja in je svetovno slavo poželo zaradi tega, ker je presihajoče in ga je zato v svojem monumentalnem delu Slava vojvodine Kranjske opisal slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Zaradi te svoje raziskave je bil tudi sprejet v angleško Kraljevo družbo, kar je še za današnje čase na naših zemljepisnih širinah in dolžinah spoštovanja vreden dosežek.

Možnih izhodišč za kolesarjenje okrog Cerkniškega jezera je seveda več. Jaz sem se odločil, da obroč začnem in končam na Dolenjem jezeru, razlog za tako mojo odločitev pa gre iskati predvsem v tem, da sem ravno v tej vasi preživel večji del svoje mladosti, tam pa še vedno živijo moji starši, h katerim se vedno rad vračam na obisk. No, tudi za kolesarja, ki tam nima družinskih vezi, je to primerno izhodišče, saj je v tej vasi ustanova z imenom Jezerski hram, kjer si je moč ogledati "živo" maketo Cerkniškega jezera, multimedijsko predstavitev življenja na in ob jezeru, si odpočiti in se okrepčati, pa še prenočišča ponujajo. V vasi si lahko izletnik privošči tudi dobro hrano na kmetiji odprtih vrat Levar in vožnjo z lojtrnikom, kar zna biti predvsem za mestne srajce, nevajene kmečkega življenja, zanimiva izkušnja.

Jezerski hram na Dolenjem jezeru

Za izhodišče kolesarjenja sem si izbral Jezerski hram. Od tam sem odkolesaril mimo gasilskega doma po makadamski poti proti vzhodu. Pot, ki jo sicer uporabljajo predvsem kmetovalci za dostop do svojih travnikov in polj, pelje po severnem delu Cerkniškega polja, po ostrem zavoju v levo vodi mimo letalskega vzletišča in se po 2,7 kilometra v blažjem vzponu dvigne do zaselka Marof, kjer se priključi na magistralno cesto Cerknica - Ribnica. Gre za precej prometno cesto, zato je potrebno na tem odseku malo bolj paziti na promet kot na ostalem delu poti. Posebno nevarno ni, saj je cesta široka in pregledna, je pa potrebna povečana budnost predvsem za primer, če so v skupini tudi otroci.

Glavni greben Javornikov

Vzhodni obronki Javornikov

Od Marofa me je pot vodila skozi naselje Martinjak do Grahovega, kjer sem za cerkvijo in gostilno (precej značilna postavitev - najprej si dušo odrešiš, potem pa še privežeš, da tako odrešena kam ne uide) sledil smerokazu za Gorenje jezero in z glavne ceste zavil desno na lokalno cesto, ki vodi v Loško dolino. Tudi ta odsek je asfaltiran in je bil pred leti, preden so razširili in uredili cesto preko Bloške police, precej bolj prometen, kot je zdaj. Seveda je previdnost še vedno na mestu, a hkrati ta del ponuja nekaj več možnosti za uživanje v kolesarjenju skozi prelepo pokrajino. Cesta vodi skozi Žerovnico, Lipsenj in Goričice in se rahlo vzpenja, kar pa je v večini komaj opazno in ni problematično niti za mlajše kolesarje.

Informativna tabla

Potok Stržen teče proti zahodu

Na začetku Gorenjega jezera (oz. Gornjega jezera, kar je bolj v skladu z lokalno izgovorjavo) sem zavil desno, kamor sta me usmerila kažipota za Otok in Laze. Sledil je spust na del Cerkniškega polja, ki je sicer ob večjih vodah poplavljen. Nekje na pol poti med Gorenjim jezerom in Lazami je ob potoku, ki napaja jezero, manjše počivališče, od koder so lepi razgledi naokrog, tam pa stojijo tudi informativne table, ki radovednega popotnika obveščajo o tem, da se v teh krajih poleg za preživetje trudijo tudi za ohranitev narave in na jezeru živečih živali.

Potok Stržen

Pogled proti Lazam

Po krajšem postanku, namenjenem uživanju v naravi in fotografiranju, sem jo mahnil naprej proti Lazam, kjer me je čakal najhujši vzpon cele ture. Cesta se namreč vzpne skozi vas v dokaj strmem klancu, ki pa je k sreči kratek in se ga da v najslabšem primeru tudi prepešačiti. Ko se je cesta na vrhu vasi zravnala, je bilo konec tudi asfalta. Tam sem zavil desno, v smeri vasi Otok, kamor se zdaj makadamska cesta prebija po severnih obronkih Javornikov. Pot je malo bolj dinamična, nekaj več je vzponov in spustov, nobeden od teh pa ni kaj preveč strm ali kako drugače problematičen. Da človek ne zgreši odcepa za Otok, je potrebne nekaj budnosti, saj je ravno na dnu spusta in se je včasih zaradi prevelike hitrosti morda težko preusmeriti.

Pogled na Otok

Takoj po odcepu se nam ponudi prelep pogled na vas, ki, kot že ime samo pove, leži na otoku. To sicer ni splošno znano in priznano - uradno imamo v Sloveniji le en jezerski otok - saj je otoškost vzpetine, na kateri leži vas, odvisna od vodostaja jezera, a vsi tam okrog živeči vemo, da je Otok na otoku, pa četudi je ta večino časa povezan s celino. Okrog te vasi se plete nekaj zanimivih zgodb, ki mejijo že na legende. Meni je najljubša tista, po kateri je vas ustanovilo sedem bratov tolovajev, ki so zbežali pred roko zakona in se naselili na od boga pozabljeni vzpetini sredi obsežnih notranjskih gozdov.

Pogled na Slivnico

Morda je v tem celo nekaj resnice, saj večina vasi nosi en sam priimek. Tolovajev danes tam ni več, nekaj manjša pa je tudi odrezanost od sveta. Cesto imajo, dostop je možen celo iz dveh smeri, nimajo pa asfalta - za domačine verjetno rahlo neprijetno, za kolesarske izletnike pa kar ugodno, razen če se je treba srečati s kakšnim neučakanim in neuvidevnim avtomobilistom, ki se zdi sam sebi tem pomembnejši, čim večji oblak prahu pušča za seboj. K sreči prometa ni veliko, pa tudi vsi avtomobilisti niso tako neotesani.

Vzhodni obronki Cerkniškega polja

Za vasjo se popotniku ponuja nekaj prelepih pogledov: pred njim je značilna gomila Slivnice, levo se pnejo Javorniki, na desni je Cerkniško polje - poplavljeno ali suho, odvisno od časa obiska - na njegovih oddaljenih obronkih pa so vidni Grahovo, Žerovnica in Lipsenj, torej vasi, skozi katere je ravno ta popotnik kolesaril pred dobre pol ure.

Cesta za vasjo Otok


Slivnica

Kmalu za Otokom je še ena manjša vzpetina, s katere se cesta spusti navzdol do mostu, ki premošča vhod v največji zaliv Cerkniškega jezera, imenovan Zadnji kraj. To je menda najnižji del jezera in ker ima ilovnato dno, se v njem voda najdlje zadržuje ali pa celo sploh ne presahne. Podoba Slivnice, posnete s tega mesta, je eden od najpogostejših fotografskih motivov Cerkniškega jezera, ki sem ga - sicer ne prav uspešno - na desni sliki poskušal reproducirati tudi sam.

Od mostu cesta pelje med gozdom in jezerskim bregom in me je po nekaj kilometrih pripeljala do razpotja, ki tako kot večina razpotij v življenju - pravih ali metaforičnih - zahteva sprejem bolj ali manj težkih odločitev. Križišče, na katerega sem prišel, imenujemo Ribiški kot in je ena prav zanimiva točka. Tam je bil včasih v gostem gozdu bife v lasti in upravljanju cerkniških ribičev, ob njem pa balinišče, ob katerem smo s prijatelji ob pivu in balinčkih v hladu premodrovali marsikatero poletno urico. Potem se je dogodil požar, sledili so spori glede zemljišča in zdaj že nekaj let od koče stoji le še skelet; spet ne čisto netipična zgodba, torej.

Pretržje, desno zadaj Goričica

Naprej od Ribiškega kota je t.i. Pretržje - gre za najvišjo točko ceste, ki po nasipu vodi čez jezero. Ime je dobila po tem, da se upadajoča voda tam najprej "pretrga" in odkrije pot. Malo naprej je vzpetina, imenovana Goričica, ki je bila, preden so zgradili nasip in cesto na njem, tudi otok, zdaj pa je to le še takrat, ko so jezerske vode res visoke. Po Goričici smo se mulci precej preganjali, plezali, padali, se igrali partizane in Nemce ali kavbojce in Indijance, lovili žabe in kadili srobot, in tam sem raztrgal marsikatere hlače in pridelal prenekatero prasko. Taka je verjetno dialektika tega sveta: z igrišč nedolžne mladosti se preseliš v bližnji bife in na balinišče, kjer neuspešno poskušaš z velikim zadeti malo, potem ti pa še to vzamejo, ker bodisi zemljiškoknjižno stanje ni urejeno ali pa so moderni drugi antagonisti...

Pogled proti Podskrajniku

Pa naj se vrnem k razpotju, na katerem sem se znašel. Od Ribiškega kota sta namreč za naprej možni dve smeri. Prva vodi naravnost in po kakšnem kilometru pripelje na Dolenje jezero, s čimer popotnik zaključi obhod vzhodnega dela Cerkniškega jezera. Če pa popotnik še ni preveč utrujen in ima še moči v nogah, pa lahko zavije levo v gozd in obide še zahodni, manjši del jezera ter se po približno devetih kilometrih znajde tam, kjer je začel, torej na Dolenjem jezeru. Ker je bil moj cilj, da obvozim celotno jezero, moči je pa tudi še bilo nekaj, sem se seveda podal levo. Tukaj me je čakal drugi najtežji klanec na poti, ki me je pripeljal do razcepa gozdnih poti, na katerem sem moral zaviti desno. Poti, ki zdaj spet vodijo po javorniških gozdovih, so tukaj precej dobro označene, zato je potrebno le slediti kažipotom za Dolenjo vas ali pa ubirati desne odcepe, pa se skoraj ni mogoče izgubiti.

Pogled iznad Karlovic

Preden cesta pripelje do Dolenje vasi, vodi nad zahodnim, manjšim delom jezera, t.i. Rešetom. To ime je ta del dobil zato, ker so tam najpomembnejši požiralniki (Karlovice, Svinjska jama, Rešeto) in cela vrsta manjših lukenj, skozi katere odteka voda iz jezera. Na tem delu je tudi en bruhalnik (Suhadolica), skozi katerega se ob deževju v jezero zlivajo vode z velikega dela Javornikov. Vse skupaj je torej precej luknjasto in res kot eno rešeto. Dostop do teh jam je s ceste sicer možen, a je lažji z jezerske strani, zato se ga jaz nisem loteval. Pa tudi nisem neki jamar, resnici na ljubo, pretesni prostori me navdajajo s tesnobo. Zato sem raje spešil po svoji začrtani poti in po slabe pol ure pripeljal do Dolenje vasi. Tu je treba čez potok Cerkniščico, kar je možno na več mestih. V strahu pred padcem v vodo sem se izognil pregazu na začetku vasi, ki je prva primerna možnost. Raje sem izkoristil brv nekaj deset metrov naprej. Ta brv me je pripeljala neposredno pred kmetijo, imenovano Kontrabantar, ki je še ena zanimiva točka na poti, saj na njej ponujajo jahanje konj, vožnjo z vozom, dobro hrano in pijačo in še kaj bi se našlo. Jaz se nisem ustavljal, pač pa sem za brvjo takoj zavil desno, se po levem bregu potoka držal asfaltirane poti, po njej zavil levo in se potem držal makadamske smeri, ki je peljala naravnost, z rahlim odklonom v desno.

Slivnica iz Dolenje vasi

Ko sem za seboj na levi pustil zadnji kozolec v vasi, se mi je odprl še en pogled čez polje na Slivnico, s Cerknico pod njo. Makadamska cesta potem pelje naravnost proti Dolenjemu jezeru, kjer sem izlet zaključil na izhodiščni točki pri Jezerskem hramu.

Izlet je izpolnil vsa moja pričakovanja. Kljub temu, da sem, kot rečeno, vozil po domačih krajih, pa moram ne čisto brez osramočenosti priznati, da je bilo to šele drugič, da sem kolesaril okrog in okrog Cerkniškega jezera - prvič je bilo konec lanskega septembra. Kaj hočemo, da človek začne ceniti lepote pred svojim nosom, je pač potrebnih cel kup življenjskih izkušenj, te pa pridejo le z žlahtnostjo let. Tako je bilo in tako verjetno vedno bo, dokler bo sveta.

Opisana tura je lahko lep družinski izlet. Pot je primerna za vsakogar z vsaj povprečno kolesarsko kondicijo. Na lanskem kolesarjenju so se nam pridružili tudi osemletni otroci, ki s turo niso imeli nobenih težav, prej jih je bilo treba krotiti v njihovi neučakanosti kot pa vzpodbujati k zaključku. Izlet je primeren za vse letne čase, razen seveda za zasneženo zimo. Še več, smiselno ga je ponoviti večkrat, saj jezero s svojim večnim ritmom presihanja in polnjenja nudi vedno drugačne poglede na pokrajino, zato bodo tudi vtisi vsakič novi. Seveda pa okolica nudi veliko priložnosti za zabavo tudi tistim, ki ne kolesarijo - ob vsem, kar lahko vidijo in izkusijo, jim nikakor ne bo dolgčas, ko bodo čakali kolesarje. Za vsakogar se torej nekaj najde, le ne pozabite prej poklicati in rezervirati terminov ogledov in kosil.

Tehnikalije

Datum: 15.9.2010

Tura: Dolenje jezero - Marof - Grahovo - Gorenje jezero - Otok - Ribiški kot - Dolenja vas - Dolenje jezero

Kolo: gorsko

Cestišče: večina soliden makadam, nekaj asfalta - nujno gorsko ali treking kolo

Dolžina: 28,8 km

Višinska razlika: 210 m