Sveti Jure, Biokovo

Iz osnovne šole se spomnim, da so ob Jadranskem morju trije gorski masivi, ki obvladujejo večji del obale. Velebit, Biokovo in Lovćen, prva dva sta na Hrvaškem, tretji pa v Črni gori. Biokovo je planinski masiv, ki se razteza med rekama Cetino in Neretvo in ločuje Jadransko morje od Dalmatinske zagore. Je tudi pomembna podnebna ločnica, saj ločuje mediteransko in celinsko podnebje, zato je to menda eno od najhladnejših področij na Hrvaškem.

Najvišji vrh Biokova je Sveti Jure, ki se dviguje do 1762 metrov nad morjem, kar ga uvršča na tretje mesto med hrvaškimi vrhovi. Nahaja se v Parku prirode Biokovo, do njega pa vodi 23 km dolga cesta, ki je najvišja cesta na Hrvaškem. Vse to, še zlasti pa dominanten položaj, ki ga ima Sv. Jure nad celotnim Makarskim primorjem in bližnjimi otoki, ga seveda dela tudi za zelo privlačen kolesarski cilj. Cilj, ki se mu tudi jaz nisem mogel upreti.

Pogled od "domače" hiše na cilj tam v dalji

Sv. Juru¹ je težko zgrešiti, če je človek na srednjedalmatinskih otokih, saj ga je ob dobri vidljivosti videti od daleč naokoli. Nemogoče je ne opaziti njegove prišpičene kape z velikim oddajniškim stolpom, ki kraljuje prav na vrhu. Meni je padel v oko že pred leti in ko sem dobil pred dvema letoma informacijo, da do vrha vodi cesta, ni bilo daleč do odločitve, da se ga lotim s kolesom. Seveda bi šel gor lahko tudi z avtom, kar veliko število ljudi predvsem zaradi izvrstnih razgledov tudi dejansko stori, a kolesarjenje je bil vseeno večji izziv. Celo tako velik, da smo šli letos ravno na Brač tudi zato, da bi lahko uresničil - oziroma poskusil uresničiti, saj ni bilo jamstva za uspeh - to svojo idejo.

Že doma sem poiskal ključne informacije, da bi bila pot lažja. To v tem primeru ni težko, saj ima Park prirode Biokovo solidno spletno stran, kjer je moč najti vse informacije, ki so za tak izlet potrebne. Tako sem izvedel, da je najboljše izhodišče za naskok na cilj Makarska, od katere je približno 6 km do vhoda v Park, ki leži na 365 m nadmorske višine. Tam se začne biokovska cesta, ki so jo zgradili leta 1965, ko so na vrhu Sv. Jure postavili RTV oddajnik. Dolga je 23 km, v katerih premaga 1400 m višinske razlike. Večji del je dovolj široka le za eno vozilo, srečevanja so mogoča na izogibališčih, ki pa so posejana dovolj na gosto, da ni potrebnega preveč manevriranja. No, to zame tako ali tako ni bilo pomembno, saj se vzpona nisem imel namena lotiti z avtom, vseeno pa je bilo dobro vedeti, da bo potrebna večja pazljivost pri srečevanju z vozili. Kot se je izkazalo kasneje, je bil sicer večji problem prehitevanje na poti navzdol, a do tam še pridemo...

Prvi del: Postira - Sumartin

Brač ima dobre povezave z Makarsko, saj tja med sezono iz Sumartina petkrat na dan vozi trajekt. Prvi gre že ob šestih zjutraj, kar pa je bilo zame prezgodaj, saj sem se odločil, da grem tudi do Sumartina s kolesom. Zato sem ciljal trajekt, ki odpluje iz Sumartina ob pol desetih dopoldne in je v Makarski približno 50 minut kasneje. Vseeno sem zaradi izogibanja previsokim temperaturam štartal že ob četrt čez šest, kar mi je dalo dovolj rezerve za primer takih ali drugačnih težav.

Poti iz Postir do Sumartina ne bom podrobneje opisoval, saj je šlo za ponovljen prvi del torkove smeri. Razlika je bila pravzaprav le v tem, da sem vozil nekaj počasneje, po eni strani zato, ker se mi ni mudilo, po drugi pa zato, da ne bi porabil preveč moči, ki mi bodo še kako prav prišle za vzpon. S seboj sem vozil tudi precej tekočine, kajti na Biokovem zaradi kraškega terena ni izvirov. Poleg dveh tričetrtlitrskih bidonov, ki jih običajno vozim na kolesu, sem v nahrbtniku imel še tri enoinpollitrske plastenke vode, s katero sem si kasneje pripravljal napitke. Četudi mi je šel nahrbtnik na živce, kot mi običajno gre, pa se je kasneje izkazalo, da je bila voda več kot dobrodošla. Sicer bi bili dovolj dve plastenki, ki bi ju lahko verjetno napolnil kje v Makarski, a tudi tako ni bilo hujšega.

Pogled na cilj s ceste v Sumartin

Na poti do trajekta torej ni bilo posebnosti. Skoraj celo pot se mi je odpiral pogled na Biokovo, izza katerega je ravno vzhajalo sonce, seveda pa nisem mogel spregledati niti vrha z oddajniki, na katerega sem se namenil. Po eni strani me je to motiviralo, po drugi pa me je drugi nebodigatreba glas spraševal, ali mi je tega res treba in mi prišepetoval, da ni še nič izgubljenega in da se lahko še vedno obrnem in ujamem dodatno urico spanja ali dve. No, odločenost je bila takrat še na visoki ravni in take negativne misli sem uspešno potisnil vnemar ter nadaljeval po začrtani poti. Ki je bila, kot že vemo, precej ovinkasta, polna spustov in vzponov in se je precej vlekla...

Do trajektnega pristanišča v Sumartinu sem prišel uro in četrt pred odhodom, zato sem imel dovolj časa, da kupim vozovnico. No, v bistvu sta bili dve, saj - na moje nemajhno presenečenje - Jadrolinija računa voznino tudi za kolo. In to celo več kot za ljudi, kar je čudno, glede na to, da so kolesa lažja in zasedajo manj prostora. Gospa na okencu mi je na moje izraženo začudenje prijazno, a odločno odgovorila, da naj bom zadovoljen, ker je to še vedno ceneje, kot če bi potoval z avtom. Argument, ki mu ni moč najti protiargumenta, zato se nisem niti trudil v tej smeri.

Pogled od trajekta v Sumartinu

Privoščil sem si še nekaj pijače v prijetni senci. Taka ura je za obmorska mesteca poleti še zgodnja, zunaj so bili v glavnem le domačini, kar je ustvarilo eno prav prijetno vzdušje, polno pričakovanja tistega, kar me je še imelo čakati. Motivacija je bila torej še vedno na višku, tudi zaradi takih pogledov, kot je tale...

Drugi del: Makarska - Sv. Jure in nazaj

Pogled od trajekta v Makarski

Trajekt v Makarski pristane na rivi sredi mesta. Po nekaj minutah postanka, da sem se spet okomotal, zavezal in pripel, sem jo brez odlašanja mahnil naprej. Ura je bila pol enajsta dopoldne, sonce je bilo že visoko in temperatura se je opazno dvignila, zato je bilo vsako odlašanje odveč.

Vedel sem, da se do vhoda v Park pride po cesti, ki vodi iz Makarske v Vrgorac (oziroma proti avtocesti), ta pa se od jadranske magistrale odcepi na južnem koncu Makarske, torej v smeri proti Dubrovniku. Ker Makarske ne poznam, sem tu naredil manjšo napako, ki me je stala dodaten kilometer ali dva. Sledil sem namreč kažipotom, ti pa so namenjeni avtomobilom, ki jih usmerjajo tako, da celo mesto ni neprestano zabasano s pločevino. Iz pristanišča sem se tako na začetku usmeril levo proti Splitu, se priključil na jadransko magistralo in potem po njej vozil proti jugu do odcepa proti Vrgorcu. Ko sem prišel do tja, sem videl, da bi lahko iz pristanišča zavil desno, se v napačno smer peljal po enosmerni ulici, ki sicer vodi v pristanišče - vozil bi seveda po pločniku, kar je v odsotnosti kolesarskih poti edini možen način, ki ga poleg kolesarjev s pridom uporabljajo tudi skuteristi. Ovinek je dobro viden na zemljevidu poti; na tem se vidi tudi povratna pot, ki bi bila boljša izbira tudi za začetek.

Kakorkoli že, po kratkem ovinkarjenju sem prišel do odcepa na želeno cesto. Ta je dobro označen, presenetilo me je le to, da ni oznak za Park prirode Biokovo - prvo tablo sem opazil šele po nekaj kilometrih, pa še ta je bila tako majhna, da bi jo skoraj spregledal. Se pa na tej točki začne vzpon, ki se - z manjšimi izravnavami in spusti - vleče naslednjih 30 km.

Od Makarske do vhoda v Park prirode Biokovo

Prvi del poti iz Makarske ni nič posebnega. Cesta je asfaltirana, široka dvopasovnica, na kateri je bilo tudi kar precej prometa, verjetno od in proti avtocesti. Ker je cesta široka, nevarnosti kljub počasnemu vzpenjanju za kolesarja ni, četudi seveda ne gre zanemariti možnosti čudaških voznikov. Previdnost torej ni odveč. Cesta je speljana po pobočju Biokova in pelje nad nekaj znanimi turističnimi naselji Makarske riviere. Edini omembe vreden kraj, skozi katerega vodi ta del poti, so Tučepi. Avtomobilov je bilo precej, srečal pa sem tudi dva kolesarja, ki sta se že spuščala proti Makarski. Seveda nisem imel najmanjšega pojma, kje sta bila, a v svoji glavi sem bil prepričan, da se vračata s Sv. Jure in sem jima zato kar malo zavidal...

Pogled proti jugu

Prvi del poti nudi izvrstne razglede, za katere pa nisem imel pravega časa, da bi jih v celoti užil. Do cilja je bilo namreč še daleč, čas pa me je priganjal. Po eni strani sem moral paziti na trajekt za povratek, po drugi strani pa je bila vročina čedalje hujša. Želel sem se čimprej dvigniti čim višje, saj sem računal, da bo višina umirila temperature. Nadaljevanje poti je pokazalo, da sem računal narobe...

Naprej proti Sv. Juri

Vhod v Park prirode Biokovo

Od trajekta do vhoda v Park sem naredil 10 kilometrov in se dvignil od 0 do 365 metrov nad morjem². Privoščil sem si krajši počitek, nekaj energije v obliki energijske ploščice in dopolnil zaloge napitkov. Plačati sem moral tudi vstopnino, ki sicer ni visoka (35 kun, kar je približno 5 EUR), sem pa pričakoval, da bo za kolesarja zadeva zastonj. Včasih je menda bila, zdaj pa očitno ni več, recesija pač neusmiljeno pritiska. Se pa plača za osebe in ne za vozilo, kar mi v resnici ni čisto razumljivo.

Podatki o cesti

Na vhodu je velika obvestilna tabla, na kateri so navedeni nekateri osnovni podatki o biokovski cesti, med drugim ta, da ima naklone do 10%, poleg pa je seveda en cel kup prepovedi zadev, ki jih znotraj parka ne smemo početi. Tistih 20 minut, kar sem sedel v borovi senci takoj za rampo, je šlo navkreber kakšnih deset avtomobilov, kar mi je dalo slutiti, da bo promet kar gost in da bo treba pazljivo kolesariti, predvsem skozi nepregledne ovinke. Potem se je pa začelo...

Pogled navzgor, na naslednji ovinek

Na začetku se cesta vzpenja po celi vrsti serpentin. Te najprej vodijo skozi borov gozd, ki nudi vsaj nekaj sence, potem pa pobočje postane bolj strmo, drevje izgine, ostaneta le še krš in nizko grmičevje. Cesta pa zavija v dolgih serpentinah levo in desno, ves čas se dviga. Razgledi seveda z višino postajajo še lepši, vendar je hkrati tudi vse manj volje, da bi jih človek sploh opazil. Vožnja namreč ni najlažja, saj je klanec opazen, vse skupaj se pa tudi precej vleče. Zlasti potem, ko je izginilo drevje, je težavnost povečala še sončna pripeka, pred katero se ni dalo skriti. Dovolj tekočine je tu življenjskega pomena in k sreči sem jo s seboj tovoril dovolj.

Pobočje, v katerega je vsekana cesta,
je res strmo.Zadaj Makarska in komaj
viden Brač

Pogled navzdol, viden je vhod v park

Po približno devetih kilometrih se cesta dvigne na 900 m in utrujenega popotnika pripelje do sedla na grebenu, kjer se prevesi na notranjo stran in se skrije pred morjem. Tam je kmečki turizem "Vrata Biokova", ki poleg počitka ponuja tudi jahanje po planini. Jaz sem jo mahnil naprej, saj je bil cilj še daleč. Cesta je potem vodila naprej po nečem, kar je bilo podobno planoti; serpentin ni bilo več, ostali pa so ovinki in bolj ali manj neprekinjen vzpon. Po slabem kilometru me je zagrabila prva resnejša kriza, za katero mi sedaj, ko gledam nazaj, ni bilo čisto jasno, od kod je prišla. Kar naenkrat nisem mogel več vrteti pedal, sestopil sem s kolesa in se že skoraj odločil, da imam dovolj in da bom obrnil nazaj proti Makarski. Glede na to, da sploh nisem bil na pretirano strmem delu, je šlo verjetno za psihično slabost. Uspel sem jo premagati po kakšnih stotih metrih, ki sem jih prehodil ob kolesu in se smilil sam sebi.

Cesta na planoti

Naprej je šlo potem v redu. Seveda ravno divjal nisem, sem pa brcal v enakomernem tempu, mislil "samo tiste misli, ki jih seveda ne bi smel", kot poje Lačni Franz, in počasi a vztrajno premagoval razdaljo, ki me je še ločila od cilja. Ko sem prišel do informacijske točke, pri kateri na smerokazu piše, da je do vrha Sv. Jure še 10 km, so me prevevali mešani občutki; po eni strani sem bil vesel, da sem že čez polovico, po drugi strani pa mi je bilo seveda jasno, da sem "jedva" čez polovico in da me čaka še kar nekaj mučenja.
 

The road. In čebelji panji.

Cesta je postajala vse ožja, prometa pa je bilo še vedno veliko. Nekateri so se vračali, drugi pa so lezli gor - še ko sem se pozno popoldne vračal, so nekateri začenjali svoj vzpon, verjetno so želeli opazovati sončni zahod, ki mora biti s take višine res lep. Srečevanje vozil je tako postajalo vse težje in težje, veliko je bilo vzvratne vožnje, jaz pa sem moral še dodatno paziti, da me ne bi kdo povozil zaradi slepega kota v retrovizorju. Opazil sem namreč, da je večini voznikov, vajenih širokih avtocest in bulevarjev na Poljskem, Madžarskem, v Rusiji, Španiji ali Nemčiji, ozka biokovska cesta povzročala nemalo težav, preprosto niso imeli več dovolj pasovne širine, da bi pazili še na kolesarja. Zato je pač kolesar moral toliko bolj paziti nase...

Vikend. Ali morda lovska koča?

Pokrajina na Biokovu je kraška, precej podobna našemu Krasu okrog Komna in Sežane, le da ni toliko dreves. Pokrajina je razbrazdana z vrtačami, udori in grebeni, poraščena s travo ali grmičevjem. Tu in tam je opaziti ostanke nekdanjih pastirskih naselbin, od katerih so nekatere zgradbe skrbno obnovljene in jih imajo verjetno lokalni prebivalci za vikende. Drobnice ali živine nisem opazil, tako da ne vem, ali dandanes še pasejo ali ne. Je pa bilo opaziti kar nekaj panjev, še posebej pa je bil zanimiv starček, ki je na enem od ovinkov ob svojem sklumpanem kombiju prodajal med in me bodril, kot da sem na Tour de France...

Vikend

Po nekaj kilometrih se je cesta spet spravila na strmo pobočje in se skozi nekaj serpentin zvijala naprej. Zanimivo je bilo voziti po planoti in v daljavi opazovati dobro vidno cesto, ki me je še čakala. Takrat sem doživel drugo krizo, med katero sem se skoraj obrnil. To sem premagal na klopci v senci na eni od serpentin (počutil sem se, kot da sedim na Kačjih ridah na Planini pri Postojni), potem pa se do vrha niso več pojavljale. Zanimivo je bilo, da večjih fizičnih težav nisem imel. Utrujen nisem bil preveč, energijo pa sem tudi stalno uspešno vnašal v telo z energijskimi ploščicami in geli. Pa seveda pil sem kot žolna - stranski učinek je bil v tem, da je nahrbtnik postajal vse lažji in lažji, višje ko sem bil.

Zadnji pogled na vrh pred Makarsko

Vrh Sv. Jure je zanimiva zadeva. Kakor se ga že vidi iz skoraj cele srednje Dalmacije, pa se je nenadoma skril, ko smo se približevali Makarski. Kot da bi hotel pobegniti in se skriti pred nadobudnim (potencialnim) osvajalcem. In potem se ga dolgo, dolgo časa ni videlo, saj je bil skrit za pobočji, grebeni ali drugimi vrhovi. Prav čuden je bil občutek, ko nisem niti približno vedel, kako daleč je še do cilja. Sicer je bilo nekaj tabel, ki so omenjale, da je do vrha še 10 km, pa 6 km, ampak se mi zdi, da je lažje, če vidiš, kam moraš priti. Ali pa tudi ne, morda bi me le še bolj demotiviralo, kaj jaz vem.

Prvi pogled na vrh

Kakorkoli že, doživel sem manjši šok, ko sem pripeljal izza enega ovinka in zagledal tale prizor. Antene so se že videle, vrh pa je bil še vedno skrit za tole gomilo. Na hitro sem pokalkuliral in ugotovil, da me čakajo do vrha še kakšni štirje kilometri, višine je bilo pa videti še vsaj 500 metrov. Madona, sem si rekel, tole bo pa kriza! Ampak sem bil takrat že odločen, da grem na vrh, pa četudi bom pešačil. Več kot dve uri za 4 km ne bi smel porabiti...

Pogledi na Zabiokovje

No, pešačiti mi ni bilo treba. Vozil sem naprej, pokrajina je postala prijetnejša, kot se že nakazuje na zadnji sliki. Pojavilo se je nizko drevje, cesta se je postavila na nasprotno pobočje in začeli so se odpirati pogledi na Zabiokovje, ki ga je nedavno tega presekala avtocesta.

Pogledi na Zabiokovje

Zadnji postanek sem naredil v prijetnem gozdičku ob manjši hišici, ki jo delavci Parka prirode Biokovo uporabljajo kot zavetišče in shrambo. Ravno takrat sta bila v njej dva zelo prijazna možakarja; ponudila sta mi vodo, me povprašala, kako to, da rinem na vrh in ko sem jima povedal, da zato, ker mi je to pač izziv, sta ugotovila, da je to verjetno zato, ker sem Slovenec. Da smo samo mi eni taki napol avanturisti, ravno včeraj da so reševali dva, ki sta ponoči bluzila po planini, iščoč odprto kočo, kjer koč ni. Ugotovila sta, da nisem izbral najboljše ure, ker bi moral biti zdaj že zdavnaj spodaj, a sta razumela, ko sem jima povedal, da sem prišel z Brača. Potem sta me še potolažila, da je do vrha še polčetrti kilometer in da sem ravno na najbolj strmem delu. Kakšnih dvesto metrov da naj grem peš, potem bo pa že lažje. Izmenjali smo še nekaj mnenj o energijskih ploščicah in gelih - jaz sem jih kar pohvalil, onadva pa sta menila, da bi bil verjetno boljši kakšen Red Bull in morda še kakšen štamprle žganega čez. Nakar sta rekla, da morata dol, do informacijske točke, od katere je do vrha še 10 km, in da me bosta čakala, da pridem mimo. Nista sicer rekla, kaj bo, če ne pridem, ampak iz pomenljivih pogledov sem nekako razumel, da potem bo pa štala, če me do mraka spet ne vidita. Potem sta se odpeljala navzdol, jaz pa navzgor.

Končno vrh!

Prvih dvesto metrov je bilo res strmih, ampak sem jih zmogel družno s PowerBarom. Potem sem ugotovil, da pri naslednjih dvestotih metrih ni neke bistvene razlike v strmini in sem si vdan v usodo ponovil, da ni panike, bom pa pešačil, če bo treba. Nakar sem za naslednjim ovinkom zagledal tole in se zgrozil. Ni bilo namreč opaziti, da bi v zadnjem kilometru prišel kaj višje, do vrha so bili pa samo še trije! Zmanjkovalo je dolžinskih metrov, višinski so se pa, kot je bilo videti, kar dobro držali. Nisem si mogel predstavljati, kako bi lahko na tako kratki razdalji speljali cesto drugače kot naravnost gor in v mislih sem se že videl, kako pešačim zadnjo uro.

Zadnji ovinek

Pa mi ni bilo treba. Vsaka čast tistemu, ki je začrtal traso te ceste! Vsekali so jo namreč v takorekoč navpično pobočje, tako strmo, da so na rob na višini kakih dveh metrov napeljali poleg zaščitne ograje za avtomobile tudi vrv za ne-vem-koga. Od stavbe, ki je vidna na prejšnji sliki, pa se je cesta spet začela zvijati v serpentinah in se prebijati po vršni gomili proti vrhu. Takole je bil videti zadnji ovinek, pred zadnjimi stopetdesetimi metri.


Vrh

Ponosno na vrhu!

Vrh

Po nekaj urah sem tako pribrcal do vrha 1762 metrov³ visokega Sv. Jure, najvišje točke Biokova! Takoj mi je čestitala ena avstrijska teta, ki ji je bilo videti, da moj dosežek iskreno občuduje. Kako tudi ne, ko pa je ona pririnila gor s par sto konji pod havbo, jaz pa revež s par sto vati in dvokolesom med nogami. Parkirišče, ki je na vrhu, ni bilo v celoti zasedeno, se pa to, kot sem slišal, rado zgodi. Ne predstavljam si, kaj je vozniku storiti v takem primeru!? Še eden prvih vtistov - prav neverjetno, kako sklopke smrdijo po zažganem, če avto spelje tak vzpon!

Bilo je naporno, nekajkrat sem pomislil, da bi obrnil, ampak sem vztrajal. In vztrajnost je bila, kot se to v življenju rado dogaja, poplačana. Predvsem z dobrim občutkom in zadovoljstvom nad samim sabo (pat pat pat), kajti ozračje je bilo nekam mrčasto in se ni daleč videlo. Me ni presenetilo, to se mi pogosto dogaja. Na Snežniku sem bil tako samo enkrat deležen pričakovanih razgledov, ostalih n-krat pa sem z nosom ril po gosti megli ali, bognedaj, celo oblaku.

Parkirišče, pogled proti SZ

Zadnji kilometer ceste

Seveda sem za dokaz in v spomin posnel nekaj fotografij. Zanimiva mi je tabla na ograji, kar je najvišja točka, do katere se da priti, saj sem se takoj vprašal, kako psi, ki očitno čuvajo kompleks oddajnikov, preživijo zimo, ko ta na vrh nanese metre in metre snega? Upam, da imajo vsaj kakšen kaloriferček v utici. Do cerkvice nisem šel, ker se mi je zdela potka, ki vodi do nje, precej kaskaderska, tako da tudi fotografij nimam.

Pogled proti Braču

Na vrhu sem bil približno pol ure. Jasno mi je bilo, da bom predzadnji trajekt zamudil, zato sem si vzel nekaj več časa, kot sem sicer načrtoval. Užival sem v razgledih, kolikor jih je bilo, predvsem pa v občutku zadovoljstva nad izpolnjenim ciljem. Vedno je dober občutek, ko nekaj izpolniš, pa naj bo do še tako banalno ali nepomembno za svet! Kar težko sem se odločil, da se odpravim nazaj. Morda zato, ker je precej verjetno, da je bilo to prvič in zadnjič, da sem bil tam gor, morda pa zato, ker se mi je zdelo, da bo s tem, ko se spustim z vrha, ves trud šel v nič. Res, kar težko sem se prisilil nadeti si nahrbtnik, natakniti čelado in spet vpeti čevlje v pedala...


Navzdol

Navzdol je šlo kot sneta sekira! Pravzaprav sem imel kar nekaj težav dovolj zavirati, da se sekira res ne bi snela, a ideja je bila, da spustim, kolikor gre. In kako je šlo, to se ne da opisat! Kilometri so leteli mimo, zanimivo pa je bilo, da se mi je tistih nekaj vzpončkov, kolikor jih je na poti navzdol bilo, zdelo težjih kot pol poti navzgor. A k sreči jih je bilo le nekaj in še ti so bili kratki. Ostalo pa "whooohoo" in vsake toliko "mamma mia!".

Oaza

Na poti navzdol sem naredil en postanek, ki sem ga načrtoval že od takrat, ko sem se matral na poti navzgor. Kaj načrtoval, zadeva mi je pomenila pomemben motivacijski faktor, da sem zadevo izpeljal do konca. Privoščil sem si birro grande. Stala me je 20 kun in ni bila moja priljubljena znamka, ampak pašalo je pa kot še nikdar! Lokalu se reče Planinska kuča pod Javorom, priporočam.

Nagrada

S kelnerco sem se zapletel v krajši pogovor. Vprašala me je, ali sem šel do vrha, in ko sem pritrdil, jo je zanimalo še, koliko časa sem rabil. Moj čas je očitno ni impresioniral, saj je ugotovila, da sem "potpuni amater". Baje imajo vsako leto profesionalci in polprofesionalci dirko do vrha in najboljši rabijo uro in 20 minut. Sicer ni vedela, ali iz Makarske ali od kapije, čeprav se ji je zdelo, da od kapije. Najprej sem se zasekiral. Potem sem se pa odsekiral, ker sem se spomnil, da je jasno, da nisem profesionalec in da kolesarim za užitek. Glede na to, da sem ta dan res prav užival, je bil cilj dosežen, pa četudi bi gor lezel en dan in pol.

Vsega lepega je enkrat konec in tako je zmanjkalo tudi piva. Naslednje me je že čakalo v Makarski, zato sem se hitro pomujal naprej. Čez nekaj minut sem pozdravil ona dva možakarja, ki ju je tako skbelo zame, kmalu zatem pa sem se za mišjo dlako izognil temu, da bi se enemu Poljaku, ki sem ga dohitel, nalimal na zadnjo šipo. Hec je bil namreč v tem, da sem bil navzdol precej hitrejši od avtomobilov, ki pa se tega niso v celoti zavedali, kaj šele spoštovali to čudno okoliščino. Poljak je tako mencal in mencal, nakar sem se odločil da ga prehitim, ravno v tistem trenutku pa je nasproti pripeljal avto, Poljak je zavrl, jaz pa tudi. Uspel sem se ravno dovolj ustaviti, da sem se s prednjim kolesom naslonil na njegov zadnji odbijač, hujšega pa ni bilo. Še noge se mi niso tresle. Potem sem malo bolj pazil in srečno pripeljal do izhoda iz parka ter potem še do Makarske. Trajektno pristanišče sem hitro našel, tja sem jo mahnil po že omenjeni bližnjici, potem pa me je čakalo le še čakanje.

Tretji del: Makarska - Sumartin - Postira

Čakanje je izvrstna priložnost za kontemplacijo. Dve uri in pol sem čakal na trajekt, se ta čas posvetil opazovanju okolice, ki me je opazovala nazaj, saj verjetno redko vidiš na glavni rivi čudaka v prepoteni kolesarski opremi. Jasno je, da sem tudi razmišljal o pravkar končani turi in poskušal predelati vtise. Izkristalizirala se je pomembna ugotovitev, ki jo velja upoštevati ob morebitnih ponovitvah. Dejstvo je, da je bil oni del po Braču odveč; pobral je preveč energije, predvsem pa časa. Tako turo je treba po moje začeti zjutraj iz Makarske. Ob sončnem vzhodu oziroma najkasneje ob šestih, če govorimo o avgustu. Največ, kar si je smiselno privoščiti, je, da človek ulovi prvi trajekt, ki gre iz Sumartina ob šestih in začne v Makarski ob sedmih zjutraj. Ostalo prinese preveč nepotrebnega matranja.
 
Potem sem se skregal s šefom palube na trajektu, ki je vztrajal pri tem, da grem gor zadnji, ker bo sicer kolo oviralo nalaganje avtomobilov, jaz pa sem vztrajal, da je to pri polovični zasedenosti trajekta kaj malo verjetno. Sklenila sva kompromis, da grem lahko takoj gor, ampak moram biti blizu, da bom po potrebi prestavil kolo. Ni ga bilo potrebno prestaviti.

Plovba je minila brez posebnosti. Morje je bilo mirno, zrak je bil že malo hladen, kot da bi napovedoval jesen. Sedel sem na palubi in 15 minut poskušal ugotoviti, kaj so mislile tri mladenke, ko so ugotavljale, da "iz njemačke više ne dolazi roba fruit of loom (govori kao što piše)". Noč je bila jasna, luna je ravno začela rasti, bilo je temno kot v rogu. Masiv Biokova se je dalo le slutiti, jasno pa je bila vidna luč tam nekje gori na vrhu antenskega stolpa.

Tako smo prispeli v Sumartin, kjer me je že čakal prevoz do Postir. And so ended one beautiful day.

Tehnikalije

Prvi del:

Datum: 12.8.2010

Tura: Postira - Pučišća - Pražnica - Gornji Humac - Sumartin

Kolo: gorsko

Cestišče: asfalt, primerno tudi za cestno kolo

Dolžina: 38,3 km

Višinska razlika: 630 m

Profil poti

Prenesi GPS sled.


Drugi del:

Datum: 12.8.2010

Tura: Makarska - Sv. Jure - Makarska

Kolo: gorsko

Cestišče: asfalt, sicer primerno tudi za cestno kolo, a z zahtevnimi vzponi

Dolžina: 64,9 km

Višinska razlika: 1760 m (zaradi merilne napake verjetno kakšnih 100 m več)

Profil poti

Prenesi GPS sled.

Zemljevid poti

                Klikni za interaktivni zemljevid.






Prenesi .kmz datoteko za Google Earth.

-----------------------------------------------------------
1 Nisem čisto prepričan, kako je s temi svetniki, mislim pa, da se pri nas imenuje Sveti Jurij. Odločil sem se, da bom ohranil izvorno hrvaško obliko, zato so tudi skloni za slovenščino napačni.

2 Tukaj je moč najti različne podatke o višini; eni pravijo, da je vhod na 362 metrih, drugi, da je na 365 metrih. Kaj je res, ne vem, ni pa to niti pretirano pomembno.

3 Polar mi je pokazal 1661 m, torej je zgrešil za stotico. Še vedno mi ni jasno, kako to, da se tega ne da popravit...!