Juriš na Učko

Učka, ta ponos slovenski, to okno v svet zahodnega Slovenca, ta steber dobrega TV programa! V mojih mlajših letih, ko smo imeli kable za to, da smo pripeljali elektriko h koharčku ali raziraparatu, ko so bili digitalni le Digitronovi kalkulatorji, ko so sateliti delali "bip, bip" in ko je bila optika nekaj, kamor smo hodili po očala, v nekih drugih časih torej, takrat smo z Učke lovili prvi in drugi program TV Zagreba. Ozkopasovne antene na strehi, pod njo pa kanalski ojačevalniki in odprl se nam je cel nov svet, poln dobrih zabavnih in otroških oddaj. Učka mi je takrat predstavljala neko imaginarno lokacijo, s katere smo "lovili Zagreb", in še danes se spomnim, kako sem bil navdušen, ko smo se prvič peljali na morje v Dalmacijo in sem tam nekje nad Reko izvedel, da je tisti hrib nad morjem, na katerem so od daleč vidni oddajni stolpi, prav Učka.

Časi so se seveda od takrat spremenili, a Učka je še vedno tam, kjer je bila. Zagreba ne sprejemamo več z nje, zato pa jo tu in tam obiščem s kolesom. S svojimi 1400 metri višine neposredno nad morjem je namreč prav dober cilj za kolesarski vzpon in že nekaj let si jo tradicionalno privoščimo oktobra, ko ni več tako vroče, hkrati pa je na morju bolj prijetno kot v sivi jeseni v domovini. Iz dogodka naredimo cel družinski izlet: ženske uživajo v Ičićih in okolici, pater familias pa se v potu lastnega obraza bori z demoni, ki ga hočejo prepričati, da vse skupaj nima pravega smisla in naj se raje obrne...

 

Razgibavanje okrog Postojne

Letošnja jesen je, kar se tiče kolesarjenja, neusmiljena. Pa ni samo to, da je bilo precej dežja, bolj je problem tista otožnost, ki jo jesen zavleče v človeka in ga spremeni v zapečkarja. No, vsaj meni se to dogaja, kombinacija slabega vremena, nizkih temperatur, svetobolja in splošnega saferja pa seveda ne dovoljuje, da bi se kaj dosti bicikliralo. Tako so spet minili štirje tedni premora, mišelinke okrog pasu so začele dobivati zimski profil, kondicija pa je šla na psa in se na njem prav dobro počuti. In to ne na kakšni dogi ali bernardincu, na pekinezerju je, blizu tlom. V vsakem pogledu precej nenavdušujoče stanje, torej...

A vseeno sem se uspel točno na štiritednico zadnje ture dovolj motivirati, da sem si nataknil jesensko kolesarsko opremo in jo mahnil na krajši razgibalni krog. Zaradi nejasnosti okrog mojega stanja sem si rekel, da bo bolje držati se čim bližje domu, saj bo tako lažji dostop za reševalno ekipo, če bi bila potrebna intervencija... Izkazalo se je, da reševalci niso bili potrebni, sem pa bil vmes enih parkrat kar precej hin.

Jesenska pot vabi

Iz Torbarije v Čufarijo in nazaj

Zakaj se Primorci in Gorenjci živi ne morejo videti? 

Zato, ker so hribi vmes, jasno. Nekaj podobnega velja tudi za prebivalce z obeh strani Javornikov, ki jim to hribovje preprečuje, da bi se videli, na žalost pa velikokrat tudi to, da bi se slišali. Vendar pa gre tukaj za nekaj več; gre za rivalstvo, kakršnih je v tej naši ljubi deželici pod Alpami še nekaj. Gre za sentiment, kakršen vlada  med Šiškarji in Bežigrajčani ali med Prekmurci in Štajerci (oziroma Slovenci, kot si ob meji s Prekmurjem radi pravijo). A pozor, pri tem ne gre za vprašanje, kateri petelin bo lepše in glasneje zapel, ampak za to, kateri bo pri tem stal na višjem kupu gnoja. 

Še dobro, da so Javorniki vmes...

Okoli Cerkniškega jezera

Po vrnitvi z dopusta in tamkajšnjem zadnjem kolesarjenju se mi je zgodila daljša kolesarska pavza, za katero pravzaprav nimam prave razlage. Nekaj dni me je resda držal blažji prehlad, za ostalo pa nimam nekih tehtnih razlogov. Lenoba, melanholija, pomanjkanje motivacije..., neka kombinacija vsega tega je morala biti. Žal je bil rezultat ta, da dober mesec nisem sedel na kolesu, to pa je že obdobje, ki pusti posledice tudi na kondiciji in s tem omeji možen nabor potencialnih kolesarskih smeri. 

Zato sem se, ko sem se ta teden končno uspel ponovno spraviti na kolo, odločil za eno lažjo odpravo, in sicer za kolesarjenje okoli Cerkniškega jezera. To je tura, ki je primerna za umirjeno nedeljsko družinsko kolesarjenje,  ne predolga in ne preveč naporna, zato se mi je zdela pravšnja tudi za moje kolesarsko prebujenje. Pa še po krajih vodi, v katerih sem odraščal in preživel večji del svojega življenja, torej takorekoč po mojem domačem dvorišču.

Slivnica

Veliki Krpanov kolesarski krog

Nekaj let je tega, kar mi je v roke prišel zemljevid Velike Krpanove poti. Že takrat mi je prišlo na misel, da bi jo prevozil s kolesom, a poteči je moralo še par let, preden mi je letos to tudi uspelo. Včasih je pač treba počakati, da se planeti poravnajo in da se raztreseni delci sestavijo v mozaik.

Velika Krpanova pot je pešpot. Namenjena je torej pohodnikom in zato ponekod teče po terenih, ki niso najbolj ali pa sploh niso primerni za kolesa. Namesto prenašanja biciklov na ramah sem se raje odločil za nekaj prilagoditev trase, ki so Veliko Krpanovo pot spremenili v Veliki Krpanov kolesarski krog.

Sveti Jure, Biokovo

Iz osnovne šole se spomnim, da so ob Jadranskem morju trije gorski masivi, ki obvladujejo večji del obale. Velebit, Biokovo in Lovćen, prva dva sta na Hrvaškem, tretji pa v Črni gori. Biokovo je planinski masiv, ki se razteza med rekama Cetino in Neretvo in ločuje Jadransko morje od Dalmatinske zagore. Je tudi pomembna podnebna ločnica, saj ločuje mediteransko in celinsko podnebje, zato je to menda eno od najhladnejših področij na Hrvaškem.

Najvišji vrh Biokova je Sveti Jure, ki se dviguje do 1762 metrov nad morjem, kar ga uvršča na tretje mesto med hrvaškimi vrhovi. Nahaja se v Parku prirode Biokovo, do njega pa vodi 23 km dolga cesta, ki je najvišja cesta na Hrvaškem. Vse to, še zlasti pa dominanten položaj, ki ga ima Sv. Jure nad celotnim Makarskim primorjem in bližnjimi otoki, ga seveda dela tudi za zelo privlačen kolesarski cilj. Cilj, ki se mu tudi jaz nisem mogel upreti.

Pogled od "domače" hiše na cilj tam v dalji

Vidova gora

Najvišji vrh jadranskih otokov je Vidova gora na Braču. Dviguje se nad Bolom, proti kateremu se strmo spušča in s tiste strani je s svojimi 778 m višine resnično prav impozantna. Z vseh drugih strani pa, resnici na ljubo, ni videti nič posebnega, je le manjša vzpetina, ki jo je na trenutke celo težko opaziti. Ker pa ponuja izredne razglede proti jugu, torej na Bol, Hvar in Korčulo, in ker kljub vsemu je najvišji vrh na Jadranu, je seveda tudi smiseln cilj za vsakogar, ki Brač raziskuje s kolesom.

Pogled z Vidove gore na Bol, v ozadju Hvar

Po Braču

Brač je tretji največji jadranski otok in hkrati največji dalmatinski otok. Že nekajkrat je bil naša počitniška destinacija, zato seveda ni presenetljivo, da sem se ga tokrat lotil tudi s kolesom. Zaenkrat, v pomanjkanju verodostojnih informacij o dobrih off-road turah, sem se držal cest, v prihodnosti pa, kdove, morda pade tudi kakšna bolj zahtevna smer.

Za kolesarja je Brač zanimiv otok, podobno kot večina hrvaških otokov. Je precej hribovit, na njem je celo najvišji vrh jadranskih otokov, Vidova gora, prepredajo ga doline, grape in grebeni, ceste pa si iščejo pot, kjer jim je to najlažje. Viaduktov ni, zato gredo ceste gor in dol, lovijo svoj rep v ostrih ovinkih, se vzpenjajo po serpentinah in spet padajo v nižine. Vzponi in spusti so dokaj strmi, daljših ravnin pa ni, zato kolesar ali grize kolena v hrib ali pa uživa v spustu navzdol. Precej dinamično, skratka. Še najmanj skače gor in dol glavna cesta, ki pelje iz Supetra v Sumartin in Bol, ampak ker je to glavna cesta, ki je zato tudi precej prometna, sem se je poskušal kar čimbolj izogibati. V celoti se to sicer ni dalo, v večji meri pa mi je le uspevalo.