Po Braču

Brač je tretji največji jadranski otok in hkrati največji dalmatinski otok. Že nekajkrat je bil naša počitniška destinacija, zato seveda ni presenetljivo, da sem se ga tokrat lotil tudi s kolesom. Zaenkrat, v pomanjkanju verodostojnih informacij o dobrih off-road turah, sem se držal cest, v prihodnosti pa, kdove, morda pade tudi kakšna bolj zahtevna smer.

Za kolesarja je Brač zanimiv otok, podobno kot večina hrvaških otokov. Je precej hribovit, na njem je celo najvišji vrh jadranskih otokov, Vidova gora, prepredajo ga doline, grape in grebeni, ceste pa si iščejo pot, kjer jim je to najlažje. Viaduktov ni, zato gredo ceste gor in dol, lovijo svoj rep v ostrih ovinkih, se vzpenjajo po serpentinah in spet padajo v nižine. Vzponi in spusti so dokaj strmi, daljših ravnin pa ni, zato kolesar ali grize kolena v hrib ali pa uživa v spustu navzdol. Precej dinamično, skratka. Še najmanj skače gor in dol glavna cesta, ki pelje iz Supetra v Sumartin in Bol, ampak ker je to glavna cesta, ki je zato tudi precej prometna, sem se je poskušal kar čimbolj izogibati. V celoti se to sicer ni dalo, v večji meri pa mi je le uspevalo.

Postira - Sumartin - Postira

Glede na to, da je bila naša letošnja baza v Postirah, je bilo to tudi izhodišče mojih kolesarjenj. Prva tura je bila ogledna, saj sem iz razlogov, ki bodo postali jasni kasneje, želel preveriti, kje in kako dolgo se vozi do Sumartina in potem nazaj. Ker v Postire in iz njih peljeta dve glavni smeri, nisem kaj dosti kolebal - odločil sem se, da grem tja po eni poti, nazaj pa potem po drugi.

Upoštevaje dejstvo, da sem bil na Braču sredi poletja in da v Dalmaciji vročina ne prizanaša, seveda ni šlo drugače, kot da začenjam kar najbolj zgodaj. To je zame sicer glavna težava, saj nisem zgodnji vstajalec, še zlasti pa ne na dopustu, ko se dnevni ritem še bolj zavleče proti kasnejšim uram. Vseeno sem se uspel prisiliti k vstajanju ob petih in začetku kolesarjenja okrog šestih zjutraj. Tisti redki ljudje, ki sem jih srečeval ob teh urah - to so bili seveda predvsem domačini - so me pomalem čudno gledali, a proti koncu smo se že privadili drug drugega :-)

Prvi dan me je tako pot vodila proti Pučišćam, ob brezštevilnih zalivčkih, gor in dol po grapah in grebenih in ostrih ovinkih. Zaradi zgodnje ure je bila temperatura prijetna, sonce je ravno vzhajalo izza Biokova in se hitro dvigalo iznad horizonta. Razen lepote sončnega vzhoda in uživanja v zgodnjem jutru drugih omembe vrednih posebnosti v delu poti do Pučišć ni bilo. Tik pred naseljem se je cesta odcepila desno v smeri Sumartina in začel se je vzpon, ki me je po približno sedmih kilometrih ovinkaste ceste, ki se neprestano vzpenja, dvignil do Pražnice, naselja, ki je na prej omenjeni glavni otoški cesti. Vzpon ni naporen, je pa dolg in na koncu mi je že malo presedal. Pri čemer sta me v naslednjih dneh čakali še dve ponovitvi...

Od Pražnice me je cesta vodila do Gornjega Humca, najvišjega naselja na otoku, kjer se razcepi v dve smeri: desna zavija proti Bolu, leva pa proti Sumartinu, kamor sem zavil tudi jaz. Cesta se od tam v glavnem spušča, na 15 kilometrih je le nekaj manjših vzponov, ki naredijo končni spust do morja v Sumartinu le še bolj sladek. Trudil sem se uživati v tem spustu, saj sem seveda vedel, da se bo kmalu spremenil v vzpon, ki ga bom moral premagati na poti nazaj.

Sumartin je zanimivo malo mestece, znano predvsem po tem, da tam pristaja trajekt za Makarsko, iz turističnih prospektov pa sem izvedel tudi, da ga naseljujejo rahlo posebni ljudje, ki so nekaj stoletij nazaj pred Turki pobegnili iz Hercegovine in Makarske. Zato menda govorijo drugačno narečje kot drugje na otoku in se tudi sicer držijo bolj zase. Tega nisem preverjal, meni se niso zdeli domačini prav nič manj prijazni kot v katerem koli drugem braškem kraju.

Pot nazaj je bila nekaj manj zanimiva, saj sem velik del poti vozil po že znani smeri, ki se je tokrat vzpenjala. Po dolžini je vzpona iz Sumartina kar za dobrih 20 km in kljub temu, da ni ne vem kako hud, se kar vleče. Svoje je seveda dodala še naraščajoča vročina, tako da je bil povratek bolj naporen kot pot tja. Še dodatno je k temu prispevala moja odločitev, da se ne vračam po isti poti, ampak sem v Pražnici odkolesaril naprej proti središču otoka, se še malo dvigal in potem spustil proti  Nerezišćam. To je naselje znotraj otoka, kjer se stika kar nekaj poti. Ker je vas sredi večje doline, se od tam vse vzpenjajo, še najbolj stara in ozka cesta do Škripa, po kateri sem se odpravil jaz. Vzpon me ni navdušil, saj se mi je takrat že zdelo, da celo dopoldne ne počnem nič drugega, kot da se vzpenjam. Je pa nagrada prišla kmalu, od vrha vzpona nekaj pred Škripom me je namreč čakal le še spust do Splitske, torej skoraj do obale. Odprta cesta z odličnimi razgledi in brez večjega prometa, tako da sem si lahko dal duška in vsaj za nekaj minut bolj ali manj pozabil na zavore. Kar na trenutke ni bilo najbolj pametno, ampak letelo je pa vseeno! Od Splitske je do Postir še nekaj kilometrov obalne ceste, ki se - jasno - tudi vzpenja in spušča, a ker je bil cilj na dosegu, so bili tudi občutki zaradi tega boljši.

Tako se je končala ta moja prva, ogrevalna in spoznavna tura. Ko pogledam nazaj, je bilo vse skupaj vredno truda.

Tehnikalije

Datum: 10.8.2010

Tura: Postira - Pučišća - Pražnica - Gornji Humac - Sumartin - Gornji Humac - Nerezišča - Škrip - Splitska - Postira

Kolo: gorsko

Cestišče: asfalt, primeren tudi za cestna kolesa

Dolžina: 81,7 km

Višinska razlika: 1360 m

Profil poti po razdalji

Zemljevid poti [klikni za večjo sliko]

    Klikni za interaktivni zemljevid.






Prenesi GPS sled.

Prenesi .kmz datoteko za Google Earth.