Tja in spet nazaj... s kolesom: Juriš na Učko

Učka, ta ponos slovenski, to okno v svet zahodnega Slovenca, ta steber dobrega TV programa! V mojih mlajših letih, ko smo imeli kable za to, da smo pripeljali elektriko h koharčku ali raziraparatu, ko so bili digitalni le Digitronovi kalkulatorji, ko so sateliti delali "bip, bip" in ko je bila optika nekaj, kamor smo hodili po očala, v nekih drugih časih torej, takrat smo z Učke lovili prvi in drugi program TV Zagreba. Ozkopasovne antene na strehi, pod njo pa kanalski ojačevalniki in odprl se nam je cel nov svet, poln dobrih zabavnih in otroških oddaj. Učka mi je takrat predstavljala neko imaginarno lokacijo, s katere smo "lovili Zagreb", in še danes se spomnim, kako sem bil navdušen, ko smo se prvič peljali na morje v Dalmacijo in sem tam nekje nad Reko izvedel, da je tisti hrib nad morjem, na katerem so od daleč vidni oddajni stolpi, prav Učka.

Časi so se seveda od takrat spremenili, a Učka je še vedno tam, kjer je bila. Zagreba ne sprejemamo več z nje, zato pa jo tu in tam obiščem s kolesom. S svojimi 1400 metri višine neposredno nad morjem je namreč prav dober cilj za kolesarski vzpon in že nekaj let si jo tradicionalno privoščimo oktobra, ko ni več tako vroče, hkrati pa je na morju bolj prijetno kot v sivi jeseni v domovini. Iz dogodka naredimo cel družinski izlet: ženske uživajo v Ičićih in okolici, pater familias pa se v potu lastnega obraza bori z demoni, ki ga hočejo prepričati, da vse skupaj nima pravega smisla in naj se raje obrne...

Ponavadi se podviga loti večja skupina. Lani nas je bilo trinajst, letos pa znatno manj, saj je do ekspedicije prišlo nekolikanj na hitro. Dolgo časa namreč nisem bil prepričan, da bi zadevo sploh zmogel, po sredinem razgibavanju pa se mi je sentiment spremenil. Do konca me je prepričala vremenska napoved, ki je za soboto napovedovala lepo vreme, potem pa poslabšanje s padavinami, celo sneg je bil omenjen. Vabilo je tako po emajlu odpotovalo v četrtek zvečer, odzvali pa so se mu le štirje korenjaki. Vsi bolje natrenirani od mene, zato sem bil žal zadnji na vrhu, ampak smo se vseeno kar dobro imeli.

Učka leži znotraj istoimenskega naravnega parka in je precej priljubljen pohodniški in kolesarski cilj. Njen najvišji vrh je Vojak s 1401 m nadmorske višine, do tja pa seveda vodi več poti. Mi se že tradicionalno odločamo za tehnično najlažjo, in sicer po asfaltirani cesti iz Ičićev, ki je dolga 22 kilometrov, v katerih se vzpne od morja pa vse do najvišjega vrha. Ker je cesta v celoti asfaltirana, je primerna tako za cestna kot tudi gorska kolesa, pri čemer je seveda za prva potrebna nekaj boljša pripravljenost. No, pripravljenost mora vsekakor biti na nivoju za vsakršno kolo, saj gre za 22 km nepretrganega vzpona. Tura je več kot primerljiva z vzponom od vhoda v PP Biokovo po biokovski cesti na vrh Sv. Jure.

Tudi letos smo začeli v Ičićih na parkirišču za marketom Konzum, v smeri Veprinca, kamor z glavne obalne ceste usmerja tudi smerokaz. Parkirišči sta dve, obe pa imata na vhodu in izhodu višinsko oviro, ki naj bi verjetno preprečevala dostop avtodomom in drugim previsokim vozilom. Da je veriga, ki varuje spodnje parkirišče, prenizka za varen prehod avta s kolesom na strehi, sem na najslabši možen način spoznal pred dvema letoma, zato od takrat parkiram na naslednjem parkirišču, ki ima oviro postavljeno malo višje. Tam sem vsaj kolikor toliko gotov, da kolo ne bo letelo naokrog...

Po oblačenju, pripravi koles in čakanju petega člana odprave, ki se je takrat, ko smo ostali štartali iz Postojne, ravno odpravil iz Ljubljane, smo bili torej nared za začetek podviga, kar smo seveda ovekovečili tudi na fotografiji. Boštjan, starejši brat Novak (mlajši je tokrat našel in za lase privlekel nek izgovor, v resnici se nas je pa ustrašil, starih mandeljcev), Andrej, Borut in jaz. Začeli smo skupaj, zaradi različnih nivojev pripravljenosti pa nadaljevali vsak v svojem tempu, zato je v mojem primeru šlo pravzaprav za solo vzpon.

Začetek poti je vedno obetaven. Z zgornjega parkirišča se je treba namreč spustiti nekaj metrov navzdol ter zaviti desno v hrib, od takrat naprej pa je bolj ali manj konec s spuščanjem. Cesta vodi v brezštevilnih serpentinah navzgor, skozi Poljane in še nekaj drugih naselij. Cilj je na začetku še viden, potem pa se za nekaj časa skrije očesu, kar pa ni večja težava, ker je oko ponavadi tako ali tako osredotočeno na cesto. Po približno eni uri cesta pripelje v Veprinac in se tam priključi glavni cesti, ki vodi iz Matulja čez Učko v notranjost Istre. Na tem križišču je treba zaviti levo, pot je dobro označena s smerokazi za Učko. Kljub hitri cesti, ki se skozi goro prebije po predoru, je ta cesta še vedno dokaj prometna, zato je potrebna pri kolesarjenju malo večja stopnja budnosti.

Za Veprincem je cesta lepa in široka, se pa nekam pokonci postavi, kar je najbrž delno psihološki vtis, delno pa odraz dejanskega stanja. Po slabi uri in pol je vrh videti takole (skrajno levo zadaj). Takrat nekje sem tudi ugotovil, da se mi je eksperiment, ki sem si ga privoščil pri oblačilih, v celoti ponesrečil in da sem oblekel občutno premalo podložene hlače. Kaj to pomeni, na tem mestu ne bi preveč razglabljal, je pa vožnja postala občutno manj prijetna, saj se je fizičnim naporom pridružila še znatna razbolelost sedalnega dela. To mi je pravzaprav najbolj ubijalo voljo po nadaljevanju, ampak je bila trma k sreči močnejša. Za naslednjič bom pa že vedel, kako in kaj...!

Po Veprincu sem na prve stavbe naletel na prelazu Poklon, ki spaja masiva Čičarije in Učke. Svoje ime je prelaz dobil, ker so tam Istrani, ki so romali k svetišču Matere Božje na Trsatu, to svetišče prvikrat uzrli in se mu poklonili. Še posebej je bilo to pomembno v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je bila Istra pod Italijo, svetišče pa je ostalo v Jugoslaviji. Ker je s tem potovanje za običajnega človeka postalo znatno težje, so menda romarji velikokrat šli le do prelaza in se kar tam poklonili Mariji.

Naslednja dva kilometra od Poklona se v kratkih odsekih celo skoraj zravnata in pripeljeta popotnika do restavracije Dopolavoro (Po delu!?), ki leži na najvišji točki prehoda med notranjostjo Istre in Reko, dobrih 1000 metrov nad morjem. Sodeč po njihovi spletni strani imajo bogato ponudbo hrane in pijače, kar se je dalo sklepati tudi po velikem številu avtomobilov, ki so bili parkirani pred restavracijo. Sam ponudbe nisem preverjal, saj sem jo spešil naprej proti vrhu. Takoj za restavracijo je odcep v levo, ki mu je treba slediti, če hoče človek priti na vrh Učke. Odcep je dobro označen, problem je le v tem, da kažipot usmerja na Vojak, in če človek ne ve, da je to najvišja točka Učke, se kaj lahko odpelje naravnost v smeri Vele Učke, ki pa ni vrh ampak vas. Lani se je to zgodilo dvema udeležencema odprave, smola je pa seveda v tem, da se mora izgubljenec, ko tako ali drugače ugotovi, da se je zmotil, vzpeti nazaj do odcepa. Dodatno vzpenjanje je pa zadnje, kar si človek v tistem trenutku želi.

Od tam je še slabih 6 kilometrov do vrha, cesta je ožja in manj prometna, še vedno pa se vztrajno vzpenja. Najprej skozi gozd, ki je jeseni prav lep, potem pa po vzhodnem pobočju Učke, od koder so ponavadi lepi razgledi po Kvarnerju. Tokrat z razgledi nisem imel sreče, saj se je vreme spreminjalo, navlekli so se oblaki, vidljivost pa je bila bolj uboga. Kot ponavadi, ko se znajdem kje visoko v hribih, torej...

Zadnji kilometri se najbolj vlečejo, so pa na nek način tudi lažji, saj je takrat že jasno, da je cilj blizu. Tokrat sem imel še dodatno motivacijo, da bom lahko na vrhu sestopil s kolesa in nekaj minut razgibaval spodnje hrbtišče. Se je pa proti vrhu občutno shladilo, na odprtih legah je pihala hladna burja, zaradi česar ta odsek poti ni bil preveč prijeten. A ni bilo drugega kot zdržati, če sem hotel uživati v zmagoslavju na vrhu. Moja trma je bila dokončno poplačana, ko sem kakih 100 metrov pred seboj ugledal oddajniško/radarski kompleks, ki kraljuje na vršnem grebenu Učke in ga je moč videti od daleč naokoli.

Pri oddajniškem kompleku se asfalt konča, naprej pa je še nekaj deset metrov gruščave poti do razglednega stolpa Vojak, ki je najvišja točka Učke. Postavili so ga planinci leta 1911, potem pa je služil za razne namene, med drugim tudi kot mornariška opazovalnica med vojno. Zdaj je spet namenjen turistom, v njem je celo prodajalna spominkov.

Pogled z vrha žal ni segel daleč, bilo je pa tudi precej vetrovno in zaradi tega še bolj hladno. Kljub temu sem bil gor približno pol ure, uživajoč v lastnem dosežku. Z Andrejem, ki me je počakal na vrhu - ostale tri sem srečal že prej, ko so se po uspešno osvojenem vrhu vračali - sva imela idejo, da bi se z vrha spustila po poti čez drn in strn, a sva si premislila. Izkazalo se je namreč, da gre na začetku za strmo in ozko pešpot, prehudo za najin EMŠO, pa tudi za oba bicikla, mojega zaradi preslabega vzmetenja, njegovega pa zaradi nestabilnega ventilčka na zadnjem kolesu. Zato sva se odločila, da se vrneva nazaj po isti poti, po kateri smo prišli gor, pri čemer je Andrej vmes nekaj odsekov odpeljal po gozdnih poteh.

Pot navzdol je sicer super, saj gre, kolikor spustiš, problem je bil edino mraz, ki je šel do kosti. Niti windstopperji niso kaj dosti pomagali, odtajal sem se šele tik pred plažo. Me je pa še vedno treslo tudi na tradicionalnem zaključnem pivu v bifeju na obali, kajti sonce ni bilo več dovolj močno, da bi ogrelo premražene kosti. Zato smo se kar hitro pobrali od tam, se naložili v avtomobile in jo mahnili vsak na svoj konec. Eni domov, drugi pa na Marunado v Lovran. Ampak to že ne spada več pod kolesarjenje...

Dan je bil dober, naslednje leto pa spet pridemo!

Fotogalerija

Tehnikalije

Datum: 16.10.2010

Tura: Ičići - Vojak - Ičići

Kolo: gorsko

Cestišče: asfalt, primerno tudi za cestno kolo

Dolžina: 44,3 km

Vzpon: 1405 m

Tehnična zahtevnost: ●

Profil poti: