četrtek, 21. oktober 2010

Juriš na Učko

Učka, ta ponos slovenski, to okno v svet zahodnega Slovenca, ta steber dobrega TV programa! V mojih mlajših letih, ko smo imeli kable za to, da smo pripeljali elektriko h koharčku ali raziraparatu, ko so bili digitalni le Digitronovi kalkulatorji, ko so sateliti delali "bip, bip" in ko je bila optika nekaj, kamor smo hodili po očala, v nekih drugih časih torej, takrat smo z Učke lovili prvi in drugi program TV Zagreba. Ozkopasovne antene na strehi, pod njo pa kanalski ojačevalniki in odprl se nam je cel nov svet, poln dobrih zabavnih in otroških oddaj. Učka mi je takrat predstavljala neko imaginarno lokacijo, s katere smo "lovili Zagreb", in še danes se spomnim, kako sem bil navdušen, ko smo se prvič peljali na morje v Dalmacijo in sem tam nekje nad Reko izvedel, da je tisti hrib nad morjem, na katerem so od daleč vidni oddajni stolpi, prav Učka.

Časi so se seveda od takrat spremenili, a Učka je še vedno tam, kjer je bila. Zagreba ne sprejemamo več z nje, zato pa jo tu in tam obiščem s kolesom. S svojimi 1400 metri višine neposredno nad morjem je namreč prav dober cilj za kolesarski vzpon in že nekaj let si jo tradicionalno privoščimo oktobra, ko ni več tako vroče, hkrati pa je na morju bolj prijetno kot v sivi jeseni v domovini. Iz dogodka naredimo cel družinski izlet: ženske uživajo v Ičićih in okolici, pater familias pa se v potu lastnega obraza bori z demoni, ki ga hočejo prepričati, da vse skupaj nima pravega smisla in naj se raje obrne...


četrtek, 14. oktober 2010

Razgibavanje okrog Postojne

Letošnja jesen je, kar se tiče kolesarjenja, neusmiljena. Pa ni samo to, da je bilo precej dežja, bolj je problem tista otožnost, ki jo jesen zavleče v človeka in ga spremeni v zapečkarja. No, vsaj meni se to dogaja, kombinacija slabega vremena, nizkih temperatur, svetobolja in splošnega saferja pa seveda ne dovoljuje, da bi se kaj dosti bicikliralo. Tako so spet minili štirje tedni premora, mišelinke okrog pasu so začele dobivati zimski profil, kondicija pa je šla na psa in se na njem prav dobro počuti. In to ne na kakšni dogi ali bernardincu, na pekinezerju je, blizu tlom. V vsakem pogledu precej nenavdušujoče stanje, torej...

A vseeno sem se uspel točno na štiritednico zadnje ture dovolj motivirati, da sem si nataknil jesensko kolesarsko opremo in jo mahnil na krajši razgibalni krog. Zaradi nejasnosti okrog mojega stanja sem si rekel, da bo bolje držati se čim bližje domu, saj bo tako lažji dostop za reševalno ekipo, če bi bila potrebna intervencija... Izkazalo se je, da reševalci niso bili potrebni, sem pa bil vmes enih parkrat kar precej hin.

Jesenska pot vabi