Razgibavanje okrog Postojne

Letošnja jesen je, kar se tiče kolesarjenja, neusmiljena. Pa ni samo to, da je bilo precej dežja, bolj je problem tista otožnost, ki jo jesen zavleče v človeka in ga spremeni v zapečkarja. No, vsaj meni se to dogaja, kombinacija slabega vremena, nizkih temperatur, svetobolja in splošnega saferja pa seveda ne dovoljuje, da bi se kaj dosti bicikliralo. Tako so spet minili štirje tedni premora, mišelinke okrog pasu so začele dobivati zimski profil, kondicija pa je šla na psa in se na njem prav dobro počuti. In to ne na kakšni dogi ali bernardincu, na pekinezerju je, blizu tlom. V vsakem pogledu precej nenavdušujoče stanje, torej...

A vseeno sem se uspel točno na štiritednico zadnje ture dovolj motivirati, da sem si nataknil jesensko kolesarsko opremo in jo mahnil na krajši razgibalni krog. Zaradi nejasnosti okrog mojega stanja sem si rekel, da bo bolje držati se čim bližje domu, saj bo tako lažji dostop za reševalno ekipo, če bi bila potrebna intervencija... Izkazalo se je, da reševalci niso bili potrebni, sem pa bil vmes enih parkrat kar precej hin.

Jesenska pot vabi

Iz Torbarije v Čufarijo in nazaj

Zakaj se Primorci in Gorenjci živi ne morejo videti? 

Zato, ker so hribi vmes, jasno. Nekaj podobnega velja tudi za prebivalce z obeh strani Javornikov, ki jim to hribovje preprečuje, da bi se videli, na žalost pa velikokrat tudi to, da bi se slišali. Vendar pa gre tukaj za nekaj več; gre za rivalstvo, kakršnih je v tej naši ljubi deželici pod Alpami še nekaj. Gre za sentiment, kakršen vlada  med Šiškarji in Bežigrajčani ali med Prekmurci in Štajerci (oziroma Slovenci, kot si ob meji s Prekmurjem radi pravijo). A pozor, pri tem ne gre za vprašanje, kateri petelin bo lepše in glasneje zapel, ampak za to, kateri bo pri tem stal na višjem kupu gnoja. 

Še dobro, da so Javorniki vmes...

Okoli Cerkniškega jezera

Po vrnitvi z dopusta in tamkajšnjem zadnjem kolesarjenju se mi je zgodila daljša kolesarska pavza, za katero pravzaprav nimam prave razlage. Nekaj dni me je resda držal blažji prehlad, za ostalo pa nimam nekih tehtnih razlogov. Lenoba, melanholija, pomanjkanje motivacije..., neka kombinacija vsega tega je morala biti. Žal je bil rezultat ta, da dober mesec nisem sedel na kolesu, to pa je že obdobje, ki pusti posledice tudi na kondiciji in s tem omeji možen nabor potencialnih kolesarskih smeri. 

Zato sem se, ko sem se ta teden končno uspel ponovno spraviti na kolo, odločil za eno lažjo odpravo, in sicer za kolesarjenje okoli Cerkniškega jezera. To je tura, ki je primerna za umirjeno nedeljsko družinsko kolesarjenje,  ne predolga in ne preveč naporna, zato se mi je zdela pravšnja tudi za moje kolesarsko prebujenje. Pa še po krajih vodi, v katerih sem odraščal in preživel večji del svojega življenja, torej takorekoč po mojem domačem dvorišču.

Slivnica

Veliki Krpanov kolesarski krog

Nekaj let je tega, kar mi je v roke prišel zemljevid Velike Krpanove poti. Že takrat mi je prišlo na misel, da bi jo prevozil s kolesom, a poteči je moralo še par let, preden mi je letos to tudi uspelo. Včasih je pač treba počakati, da se planeti poravnajo in da se raztreseni delci sestavijo v mozaik.

Velika Krpanova pot je pešpot. Namenjena je torej pohodnikom in zato ponekod teče po terenih, ki niso najbolj ali pa sploh niso primerni za kolesa. Namesto prenašanja biciklov na ramah sem se raje odločil za nekaj prilagoditev trase, ki so Veliko Krpanovo pot spremenili v Veliki Krpanov kolesarski krog.