Tja in spet nazaj... s kolesom: Iz Torbarije v Čufarijo in nazaj

Zakaj se Primorci in Gorenjci živi ne morejo videti?

Zato, ker so hribi vmes, jasno. Nekaj podobnega velja tudi za prebivalce z obeh strani Javornikov, ki jim to hribovje preprečuje, da bi se videli, na žalost pa velikokrat tudi to, da bi se slišali. Vendar pa gre tukaj za nekaj več; gre za rivalstvo, kakršnih je v tej naši ljubi deželici pod Alpami še nekaj. Gre za sentiment, kakršen vlada med Šiškarji in Bežigrajčani ali med Prekmurci in Štajerci (oziroma Slovenci, kot si ob meji s Prekmurjem radi pravijo). A pozor, pri tem ne gre za vprašanje, kateri petelin bo lepše in glasneje zapel, ampak za to, kateri bo pri tem stal na višjem kupu gnoja.

Še dobro, da so Javorniki vmes...

Rivalstvo seveda ne bi bilo rivalstvo, če rivala drug drugemu ne bi dodelila imen, ki drugega vsaj malo zbodejo, če že ne razbesnijo. Tako tu nimamo opraviti s Cerkničani in Postojnci, ampak s Čufarji in Torbarji, ki seveda ne živijo na Cerkniškem ali Postojnskem, ampak v Čufariji in v Torbariji. S temi imeni je pravzaprav en hec, zato naj mi bralec dovoli, da zanje porabim nekaj vrstic.

Glede tega, kako so Postojnci postali Torbarji, ni skrivnosti, saj o tem govori ena stara ponarodela zgodba, takorekoč legenda. Tudi širši publiki je verjetno znano, da je Postojnsko jamo izkopal zmaj, ki pa je bil prav nesramen do okoliških prebivalcev in jim je kar naprej povzročal večje in manjše preglavice. Ko je postal nevaren, se je začela zmanjševati vrednost nepremičnin, takrat pa se je lokalno prebivalstvo odločilo, da zmaja ugonobijo. To so res storili, potem pa so zmaja odrli in iz njegove kože naredili torbe, zaradi katerih so širom naokrog postali znani kot Torbarji.

O izvoru imena Čufarji za Cerkničane ni znanih pisnih ali ustnih virov, zato je še dandanes to zavito v tančico skrivnosti.

------------------
Dodatek: Nelo (ki je, mimogrede, Torbar) mi je prijazno razjasnil, odkod naziv Čufarji. Takole posreduje, kar "so mi strici povedali":

"Čufar

Izvor je iz nemškega stavka Zu Fahren - prevažati. Čufarji so bili dejansko vozniki oziroma furmani, ki so živeli na Uncu in v Planini. Zato so Čufarji prebivalci Planine in Unca, Rakovčani pa ne več, Cerkničani pa še manj. Ker pa je govorica zelo podobna, so jih Torbarji dali v isti koš in jih poimenovali Čufarji."

------------------

Morda se utegne bralec vprašati - glede na to, da bere kolesarski blog - zakaj bi potem kdorkoli s kolesom rinil iz ene dežele v drugo in pri tem tvegal težave na meji? (Zastražene meje danes seveda ni več, saj smo tudi tukaj že slišali za Šengen, ni pa še tako davno tega, kar je bila meja več kot zaresna.) No, v odgovor mu lahko ponudim vsaj dva razloga:

Jaz sem Čufar, ki je emigriral v Torbarijo. Skoraj kot netopir - ne tič ne miš. Izdajalec enega rodu, nesprejet v drugem. Razseljena oseba, torej. Ki pa se še vedno tu in tam rada vrne v kraje svojega otroštva.
Bolj varno je med obema pokrajinama potovati čim bolj skrivno, da človek ne vzbuja pozornosti, za to pa so idealne gozdne poti po Javornikih. Če koga srečaš, vedno lahko rečeš, da nisi šel dlje kot do meje, stalnih graničarjev pa, kot rečeno, ni (več).

Poti, po katerih lahko kolesar prikolesari z ene strani Javornikov na drugo, je seveda več. Da pa se identificirati nekako pet smeri, ki se med seboj razlikujejo po težavnosti. Če najlažjo označimo z 1 in natježjo s 5, potem bo zdajle sledil opis potovanja po srednjezahtevni smeri, tisti s težavnostno stopnjo 3.

K Čufarjem

Postojna je dovolj veliko mesto, da nudi nekaj primernih izhodišč za kolesarsko turo. Za smeri proti Javornikom je smiselno začeti čimbližje tistemu koncu, ki gleda proti Ljubljani, saj se s tem izognemo nekaj klancem, ki utegnejo na začetku neogretemu kolesarju povzročati težave. Na nasprotni strani ceste (vizavi, kot se reče z lepo slovensko besedo) od vojašnice je veliko parkirišče, ki je ob vikendih bolj ali manj prazno, a žal na uvozu nanj prometni znak opozarja, da je parkirišče rezervirano za pripadnike SV in MORS. Kogar to ne straši, je zanj to čisto primerno izhodišče. Druga možnost, ki je morda še boljša, pa je hotel Šport, ki sicer v okolici ne nudi prav obilo parkirnih mest, je pa zaradi tega, ker je bil zasnovan kot hotel za aktivne, mesto, kjer se da najti informacije med drugim tudi o kolesarskih turah v okolici Postojne. Še več, za zahtevnejše ture nudijo celo vodiče. Za turo, ki jo opisujem tukaj, vodič seveda ne bo potreben, saj ravno zato jo pa opisujem...!

Od hotela se je treba usmeriti po glavni cesti desno po klancu navzgor, v smeri Ljubljane in po nekaj sto metrih cesta pripelje do že prej omenjene vojašnice. (Na tem mestu naj povem, da sem jaz začel doma, torej na spodnjem koncu Postojne in sem prve kilometre poti prepeljal drugje ter se na smer, ki jo opisujem, priključil na parkirišču vizavi vojašnice. To se odraža tudi v GPS sledeh in na zemljevidih poti, od vojašnice naprej pa sta tale opis in dejansko stanje usklajena.) Približno nasproti vhoda vanjo se cesta odcepi desno, v smeri Sv. Trojice, kamor kaže smerokaz, pelje mimo zgoraj omenjenega parkirišča in prečka južno železnico. Kmalu zatem gre pot pod avtocesto in takoj zatem zavije levo ter vodi mimo avtocestnega počivališča Ravbarkomanda. Še malo naprej pelje pod viaduktom Ravbarkomanda in se priključi na cesto, ki vodi na Unec. Na tem križišču, ki je tik ob avtocesti, se je treba držati desno in ponovno peljati pod avtocesto. Kakih sto metrov zatem na desni čakata dva odcepa: prvi vodi po makadamski poti zahtevnosti 4 in ga bomo za danes ignorirali, drugi pa se po asfaltu odcepi v gozd v smeri Kaliča. Asfaltirana cesta po dobrih treh kilometrih vzpona pripelje približno 150 m višje do nekdanjega smučarskega središča Kalič. V letih moje mladosti, ko so bile zime še prave in lokalna samouprava še ni bila tako aktivna kot dandanašnji, je bilo to živahno smučišče, na katerega se je od blizu in daleč zgrinjalo staro in mlado. Od osamosvojitve naprej pa center z izjemo nekaj krajših obdobij ne obratuje več in počasi, a vztrajno propada. Vsekakor ena večjih turističnih in drugačnih sramot Postojnske občine, pravcata bodeča neža ali kako so že rekli včasih tisti turistični antinagradi!

Pri nekdanji restavraciji se začne makadamska cesta, po kateri sem peljal naravnost naprej. Pot se dva kilometra malo dviga in malo spušča, dokler se ne prevesi v bolj strm spust in pripelje do križišča, na katerem sem zavil ostro levo in nadaljeval s spustom. Ves ta čas pot vodi skozi goste javorniške gozdove, zato je človek kar malo presenečen, ko pripelje mimo koče, preurejene v vikend, v kateri je pravi pravcati čebelnjak! Malo naprej od te koče se na cesto, po kateri sem vozil, z desne priključi druga gozdna cesta, in sicer z dvema krakoma v obliki črke Y. Na tem odcepu sem zavil desno in nadaljeval naravnost, spet najprej malo gor, potem pa malo dol. Morda sta kriva mir in svež zrak, a meni ta del vedno hitro mine. Prometa namreč tukaj ni in kolesar lahko neobremenjeno uživa v naravi. No, kmalu sledi razcep v obliki črke V in tam je treba slediti desni smeri. Na naslednjem križišču sem zavil levo in še na naslednjem desno. Tam je že moč videti smerokaz, ki kolesarjem kaže pot na Dolenje jezero in njegovi smeri sem sledil tudi sam.

Zdaj je pot vodila po severnih obronkih Javornikov oziroma po južni strani Cerkniškega jezera, točneje njegovega zahodnega, manjšega dela, ki se imenuje Rešeto. V tem delu sem vozil v nasprotni smeri od tiste, ki je opisana v poti okoli Cerkniškega jezera. Pot sicer vodi po gozdu, vendar se na nekaj mestih drevje in grmovje dovolj razredčita, da se popotniku ponudijo lepi razgledi na jezero, Cerknico in Slivnico v ozadju. Cel čas sem sledil levim odcepom oziroma smeri proti Dolenjemu jezeru in Cerknici in kmalu sem prikolesaril do Ribiškega kota. Tam sem nadaljeval mimo Goričice preko mostu čez potok Stržen in po kakšnem kilometru me je cesta pripeljala na Dolenje jezero, kjer sem pri Jezerskem hramu ta del ture tudi zaključil. Neopažen sem prišel v Čufarijo in prvi del misije je bil tako uspešno zaključen.

Nazaj v Torbarijo

Po krajšem postanku je bil čas za vrnitev. Zanjo sem si izbral smer številka 2, torej tisto, ki se mi zdi druga najtežja. Ta smer je pravzaprav pot, ki smo jo ubrali že kot zadnji odsek Velikega Krpanovega kroga konec junija. Pot me je vodila z Dolenjega jezera po makadamski cesti v Dolenjo vas, kjer sem zapeljal mimo Kontrabantarja, po brvi čez potok Cerkniščico in potem levo proti koncu vasi. Od tam se je treba nekaj časa držati ceste, ki vodi naravnost, vse do smerokaza za Veliko Krpanovo pot, ki nas usmeri desno v gozd. Smerokazom sem sledil vse do Rakovega Škocjana, kjer sem pri hotelu Veliko Krpanovo pot zapustil in nadaljeval naravnost po široki in dobro vzdrževani makadamski cesti. To, da cesta ni asfaltirana, je za kolesarja lahko moteče, če ima opraviti z neuvidevnimi vozniki, ki prašijo vse naokrog. Očitno pa je moteče tudi za avtomobile, saj so se zadnje čase spet pojavili predlogi, da bi to cesto asfaltirali, kar naj bi v Rakov Škocjan pripeljalo več turistov. Meni se ta ideja ne zdi pametna, saj je cesta, o kateri govorimo, najkrajša povezava med Cerknico in Postojno in bi se slej ko prej ves promet preusmeril tam skozi. Zato raje požrem nekaj več prahu in prekolnem kakšnega voznika več, kot pa da bi se bal za svoje zdravje in življenje, biciklirajoč med rekami avtomobilske pločevine.

Kakorkoli že, od hotela v Rakovem Škocjanu sem peljal naravnost naprej, cesta se tu stalno vzpenja, in po nekaj kilometrih spet zagledal asfalt, in sicer cesto Unec - Postojna. Na križišču sem zavil levo in se vzporedno z avtocesto vzpel do odcepa za Kalič, ki je bil zdaj na moji levi strani. Nadaljeval sem skozi avtocestni podvoz, takoj zatem zavil desno po mostu čez železnico in se priključil na magistralno cesto Ljubljana - Koper. Ta cesta ni preveč prometna, zato tudi za kolesarja ni pretirano neprijetna. Po približno dveh kilometrih sem bil v Postojni in še nekaj več sem rabil do hotela Šport, kjer se tura lahko zaključi. Ker sem jo sam začel doma, sem še malo potegnil in kmalu užival v zasluženem počitku na terasi. Še enkrat več se je pokazalo, da je ta smer prav prijetna, četudi od kolesarja zahteva nekaj kondicije in vzdržljivosti. A svež zrak in prečiščen notranjski kisik v gozdnem zelenilu in tišini več kot odtehtajo vse napore.

Tehnikalije

Datum: 15.9.2010

Tura: Postojna - Kalič - Dolenje jezero - Dolenja vas - Rakov Škocjan - Postojna

Kolo: gorsko

Cestišče: večina soliden makadam, nekaj asfalta - nujno gorsko ali vsaj dobro treking kolo

Dolžina: 41,5 km

Višinska razlika: 580 m

Profil poti: