Razgibavanje okrog Postojne

Letošnja jesen je, kar se tiče kolesarjenja, neusmiljena. Pa ni samo to, da je bilo precej dežja, bolj je problem tista otožnost, ki jo jesen zavleče v človeka in ga spremeni v zapečkarja. No, vsaj meni se to dogaja, kombinacija slabega vremena, nizkih temperatur, svetobolja in splošnega saferja pa seveda ne dovoljuje, da bi se kaj dosti bicikliralo. Tako so spet minili štirje tedni premora, mišelinke okrog pasu so začele dobivati zimski profil, kondicija pa je šla na psa in se na njem prav dobro počuti. In to ne na kakšni dogi ali bernardincu, na pekinezerju je, blizu tlom. V vsakem pogledu precej nenavdušujoče stanje, torej...

A vseeno sem se uspel točno na štiritednico zadnje ture dovolj motivirati, da sem si nataknil jesensko kolesarsko opremo in jo mahnil na krajši razgibalni krog. Zaradi nejasnosti okrog mojega stanja sem si rekel, da bo bolje držati se čim bližje domu, saj bo tako lažji dostop za reševalno ekipo, če bi bila potrebna intervencija... Izkazalo se je, da reševalci niso bili potrebni, sem pa bil vmes enih parkrat kar precej hin.

Jesenska pot vabi

Tokratno turo sem začel tam, kjer je običajno zbirališče pred našimi skupinskimi kolesarskimi izleti, in sicer pri kafiču v postojnski nakupovalni četrti. To je na spodnjem delu Postojne, bližje avtocesti, kar je sicer blizu mojega doma, hkrati pa je seveda potrebno že na začetku precej v klanec brcati, če se človek odpravi kam v ljubljanski smeri. Tja sem se tokrat odpravil tudi sam; najprej skozi dve krožišči (ta so v Postojni precej na gosto posejana...) in potem po Kosovelovi v smeri Postojnske jame. Na koncu ulice, kjer se desno zavija v center, levo pa proti Jami, sem jo mahnil čez Jamsko navzgor v hrib Sovič, ki je znan po dveh zadevah: po tem, da na njem plapola velikanska zastava in da je v njegovem drobovju reka Pivka izdolbla Postojnsko jamo (čeprav bralec tega bloga seveda že ve, da je v resnici jamo izkopal zmaj, tole z reko so pa bolj pravljice za turiste). Cesta se kar hrabro vzpenja, se pri vojašnici zravna in se glavni cesti Ljubljana - Koper priključi na Ljubljani bližjem koncu Postojne. Tam sem potem zavil desno in že po nekaj desetih metrih sem bil na za vojaške osebe rezerviranem parkirišču, omenjenem v mojem prejšnjem zapisu. Od tam sem sledil že opisani poti vse do čebelnjaka sredi gozda.

Vikendica s čebelnjakom na podstrehi

Od tu sem ubral drugačno pot kot ponavadi. Običajno nadaljujem po cesti naprej, tokrat pa sem zavil ostro levo in nazaj, v smeri, ki jo je nakazoval kažipot Velike Krpanove poti. To smer sem ubral prvič, zato mi ni bilo jasno, kaj me čaka, kar pa je le povečalo pričakovanja in motivacijo za nadaljevanje. To pa je bilo precej dinamično, cesta se je spuščala in vzpenjala, ravnih odsekov takorekoč ni bilo. Pa me to ni preveč motilo, saj je vseskozi vodila skozi gozd, ki se mi zdi jeseni še posebej lep, zaradi česar so tudi napori lažji. Tudi tu pa ni šlo brez sledov civilizacije (če seveda zanemarim cesto samo), saj sem se kmalu pripeljal do lovske koče, ki sem jo kasneje na zemljevidu identificiral kot lovsko kočo Podkalič. Odmaknjeno, sredi gozda, to morajo biti dobri žuri tam...

Lovska koča Podkalič z depandanso

Zaustavljal se nisem, brcal sem naprej in se kmalu priključil na cesto Unec - Postojna. Zavil sem levo v smeri Postojne in po kakšnih stotih metrih desno čez most, ki premošča avtocesto in železnico. Vedno znova, ko na kolesu pridem v stik s temi modernimi prometnicami, pomislim, koliko lažje bi bilo potovati tam, kot pa kilometre premagovati v potu lastnega obraza. In vedno znova si rečem, da je potenje dobro za telo in duha, ter se pomujam naprej...

Železna cesta v Trst

Za mostom in desnim ovinkom, ki mu sledi, sem zavil levo v gozd in se odpeljal v smeri magistralne ceste Ljubljana - Koper. Cesta ni bila najboljša: precej strma in neutrjena, po takem pa je seveda težko kolesariti. Tako sem porabil kar nekaj časa, preden sem mimo spomenika zapeljal čez magistralko čisto blizu (nekdanje) gostilne Ravbar na Ravbarkomandi. Tam blizu, na Mačkovcu, so partizani v noči z 18. na 19. avgust 1944 prenesli ranjence s Primorske in Gorenjske na Notranjsko in prehod čez dobro zastraženi cesto in južno železnico je pri tem predstavljal znatno oviro. Oviro, ki pa je bila uspešno premagana in tega dogodka se borci še dandanašnji vsakih pet let radi spomnijo z vzpodbudno borbeno, ki jo ureže godba, nostalgičnim govorom in porcijo partizanskega golaža.

Gozdna cesta, po kateri sem prišel do Ravbarja, spomenik je bil na moji levi

Že pred odhodom sem imel idejo, da bi jo od tam mahnil na Pudguro, do vasi Lohača. Do tja vodi iz Planine lepa asfaltirana cesta, ki pa je precej strma, za tako strmino pa nisem bil razpoložen. Poleg tega sem želel preizkusiti kakšno novo smer, zato sem, preden sem se lotil kolesarjenja, dobro preštudiral Atlas Slovenije in zemljevid Velike Krpanove poti. Oba imata vrisano pot, ki pelje od Ravbarja do Lohače, torej natanko tja, kamor sem želel priti. Izkušnje so me sicer naučile, da je kljub vsemu treba biti previden, saj je včasih kje kakšna pot, ki je na zemljevidu ni, ali pa na zemljevidu je, v naravi pa je ni moč najti. Zato sem bil še posebej vesel, ko me je takoj po prečkanju magistralke natanko tam, kjer bi morala biti, pričakala lepa in široka makadamska pot. Veselje me je malo minilo, ko sem se je lotil, saj sta me kmalu presenetili dve zadevi: cesta je bila hudo strma, bila je pa tudi precej široka, med peskom sem celo opazil ostanke asfalta. To je bila vsekakor najširša gozdna cesta, po kateri sem kadarkoli vozil.

Široka strmina

S tem opažanjem se na začetku nisem preveč ukvarjal, ker me je strmina zadihala in sem med hiperventiliranjem začel razmišljati, da bi se obrnil in vse skupaj zaključil. A se nisem, ker bi bilo v temle opisu težko pojasniti izdajalski repek na zemljevidu. Malo sem si odpočil in ponovno zagrizel; z vztrajnostjo se pač daleč pride... No, jaz nisem prišel daleč, ker me je na vrhu vzpona pričakala ograja z malim morjem opozorilnih tabel, da je tam vojaško območje in da ga ni preveč za folcat. Ponovno sem preveril zemljevid in ugotovil, da je cesta prava, nikjer pa ni vrisano, da je zaprta. Torej cesta, ki ne vodi nikamor, tam pa te pričaka vojska in te nažene nazaj! Tako sem bil prisiljen obrniti, a ima vsaj skok v stran, ki je na zemljevidu dobro viden, smiselno razlago. Če mi kdo ne verjame, naj gre pa še sam poskusit...

Drugega mi torej ni preostalo, kot da se vrnem do Ravbarja, kjer sem zavil levo proti Ljubljani in po kakšnem kilometru spusta po Kačjih ridah zavil levo na gozdno cesto. Ta cesta naj bi tudi vodila do Lohače, sodeč po zemljevidu pa naj bi se tudi držala bolj ali manj iste izohipse. Žal je bila realnost drugačna, saj se je cesta ves čas vzpenjala, sicer v blagem vzponu, a vseeno. Po slabih petih kilometrih sem le uspel priti do Lohače, kar je bil pomemben etapni cilj, saj sem vedel, da gre od tam naprej v glavnem le še navzdol. In to po asfaltu! Prvi spust je sicer bolj kratek, sledi ravnina, potem pa relativno strm spust v Studeno. Na tem klancu navzdol vedno uživam, na njem pa sem tudi postavil osebni hitrostni rekord na kolesu. Studenu sledi še en spust do Žage Belsko in po nekaj deset metrih do (nekdanjega) motela Erazem. Od tam sem jo ubral levo proti Postojni, skozi Zagon in Veliki otok ter mimo Postojnske jame do štartne točke. Za pivo je bilo žal premrzlo, zato sem jo mahnil kar domov. Zadovoljen zaradi uspešno opravljenega razgibavanja, četudi bi se mi še pred dvema mesecema taka kratka tura zdela pod častjo in se je ne bi niti lotil. Prav mi je, kaj pa zabušavam...!

Tehnikalije

Datum: 13.10.2010

Tura: Postojna - Kalič - Ravbar - Lohača - Studeno - Veliki otok - Postojna

Kolo: gorsko

Cestišče: pol asfalta pol makadama - nujno gorsko ali vsaj dobro treking kolo

Dolžina: 41,3 km

Višinska razlika: 700 m 

Profil poti:

Zemljevid poti:

Klikni za interaktivni zemljevid.

Prenesi GPS sled.

Prenesi .kmz datoteko za Google Earth.

Prenesi točke poti:

1. Postojna, Time Out Caffe
2. Kalič, restavracija
3. Čebelnjak pod Kaličem
4. Lovska koča pod Kaličem
5. Ravbar
6. Lohača
7. Križišče pri motelu Erazem