Letošnja jesen je, kar se tiče kolesarjenja, neusmiljena. Pa ni samo to, da je bilo precej dežja, bolj je problem tista otožnost, ki jo jesen zavleče v človeka in ga spremeni v zapečkarja. No, vsaj meni se to dogaja, kombinacija slabega vremena, nizkih temperatur, svetobolja in splošnega saferja pa seveda ne dovoljuje, da bi se kaj dosti bicikliralo. Tako so spet minili štirje tedni premora, mišelinke okrog pasu so začele dobivati zimski profil, kondicija pa je šla na psa in se na njem prav dobro počuti. In to ne na kakšni dogi ali bernardincu, na pekinezerju je, blizu tlom. V vsakem pogledu precej nenavdušujoče stanje, torej...
A vseeno sem se uspel točno na štiritednico zadnje ture dovolj motivirati, da sem si nataknil jesensko kolesarsko opremo in jo mahnil na krajši razgibalni krog. Zaradi nejasnosti okrog mojega stanja sem si rekel, da bo bolje držati se čim bližje domu, saj bo tako lažji dostop za reševalno ekipo, če bi bila potrebna intervencija... Izkazalo se je, da reševalci niso bili potrebni, sem pa bil vmes enih parkrat kar precej hin.
 |
| Jesenska pot vabi |
